Potem ko so nogometaši v ligi prvakov v torek in sredo poskrbeli za spektakel, so bili v četrtek zvečer na delu klubi, ki se potegujejo za naslov v evropski ligi. Odigrali so prve tekme četrtfinala. Izkazali so se nogometaši Basla, ki so s 3 : 0 premagali Valencio na domačem igrišču. S po 1 : 0 so zmagali Porto (doma proti Sevilli), Juventus (v gosteh proti Lyonu) in Benfica (v gosteh proti Alkmaarju). Med vratnicami Benfice ni bilo Jana Oblaka, edinega slovenskega predstavnika, ki še sodeluje v evropskih pokalih v tej sezoni. Toda to ne pomeni, da je izgubil mesto v prvi enajsterici, kajti trener je nekaterim nosilcem igre namenil nekaj počitka.
Največje presenečenje četrtkovih dvobojev je visoka zmaga Basla. Ta je sicer postal spoštovan evropski klub, ki je premagal že marsikaterega velikana, toda kar treh golov v mreži gostujoče ekipe verjetno ni pričakoval nihče. Še zlasti ker je Basel igral pred praznimi tribunami. Uefa je švicarski klub kaznovala zaradi izgredov navijačev na tekmi s Salzburgom, ko so huligani predmete metali tudi v Kevina Kampla.
Duhamorno vzdušje na stadionu, na katerem je leta 2001 Sebastjan Cimerotič dosegel znameniti gol za Slovenijo, gostiteljev ni zmotilo. Še najmanj Argentinca Matiasa Delgada. Messijev someščan (oba sta rojena v Rosariu) je dosegel dva gola v razmaku štirih minut, še posebno lep je bil prvi, ko je zadel s strelom z roba kazenskega prostora. Delgado se v dresu Basla počuti kot riba v vodi, je najboljši strelec kluba v evropski ligi, pred leti je bil tudi najboljši strelec celotnega tekmovanja. Enaintridesetletni kreativni vezist je kariero v Evropi začel prav pri Baslu in tam tudi najprej zablestel. Že v letih 2004 in 2005 je postal švicarski prvak, v sezoni 2005/06 pa tudi najboljši nogometaš leta v Švici. Navijače in trenerje je navdušil z agilnostjo v napadalnih akcijah. In zato, ker je žoga v njegovih nogah varna kot denar v švicarski banki, za nameček pa je še učinkovit. Je klasični graditelj igre. Znan je po natančnih podajah in močnih ter natančnih strelih z razdalje. Toda ker ima Argentina takšnih ogromno, se je težko prebiti v reprezentanco, kar Delgadu nikoli ni uspelo. Niti ko je bil pri Bešiktašu (tja je leta 2006 iz Basla prestopil za 6,5 milijona evrov), se ni znašel na seznamu nogometašev državne reprezentance. Je bil pa toliko bolj uspešen pri zbiranju naslovov. Kjerkoli je bil, so se lovorike lepile na njegovo ime. Z Bešiktašem, kjer si ga je želel francoski trener Jean Tiagana, je bil dvakrat turški prvak in dvakrat pokalni. Bil je vodja ekipe in tudi kapetan.
Takrat so se zanj ogreli veliki evropski klubi, kot sta Juventus in Arsenal. Kazalo je, da se bo povzpel v prvi razred nogometnih zvezdnikov, a mu nato zvezde niso bile naklonjene. Po šampionski sezoni 2008/09 se je hudo poškodoval. Odsoten je bil več kot pol leta, glavni problem pa je nastal na relaciji z vodstvom Bešiktaša. Ta je v času poškodbe zamrznilo pogodbo z njim, kar je razjezilo navijače, ki so menili, da se z nekom, ki je klubu priigral nekaj lovorik, ne sme ravnati tako. Na začetku leta 2010 se je vrnil v ekipi, zabil nekaj golov, pod vodstvom Bernda Schusterja pa ni imel več takšnega položaja kot prej. Le vprašanje časa je bilo, kdaj bo zapustil Carigrad. Zgodilo se je poleti 2010, smer pa presenetljiva. Podpisal je pogodbo z Al-Jaziro. Ko nogometaš v najboljših letih odide v Združene Arabske Emirate (ZAE), je jasno, da je motiv lahko le zaslužek, obenem pa je to znak, da gre športna kariera navzdol. Tudi v ZAE je bil državni prvak, imel je to čast, da se je srečal z idolom vseh Argentincev Diegom Maradono, trenerjem ene od konkurenčnih ekip, ki je Delgadu po neki tekmi čestital za atraktiven gol. Toda Delgado je bil daleč od blišča, ki pritiče nogometašem njegovega kova.
Vseeno je spet našel pot proti vrhu. Za kaj takšnega je bila vrnitev v Basel idealna možnost. V Švici so ga sprejeli z odprtimi rokami, nekdanji mladinec River Plateja pa se je za zaupanje oddolžil z goloma proti Valencii. To sta lastovki, ki mu napovedujeta novo pomlad. Od kar se je lani poleti vrnil v Basel, namreč ni dosegel nobenega gola v državnem prvenstvu, igral pa je manj, kot si je želel. A čas nogometne rehabilitacije je včasih daljši, kot si igralec želi.
