Po prvih tednih je bilo na ulicah še med petdeset in sto protestnikov na dan. Kot veste, so se iz njih oblikovali državljanski plenumi, ki še vedno potekajo. Po prvotnih množičnih shodih so se državljani obrnili proti protestom, ker je bilo zaradi njih življenje blokirano. Od pol dvanajstih do šestih je promet v središču Sarajeva stal, niste mogli naokoli po mestu. A če to odmislimo, so protesti pozitiven premik, pozitiven simptom, ki kaže na začetek sprememb v BiH. Državljani so se organizirali v plenume in prišli na dan z jasnimi zahtevami do kantonskih oblasti. Kar je zelo dobro, kajti prej so bile oblasti precej gluhe za zahteve, zdaj pa že poslušajo. Dojemljive so za spremembe, nekaj kantonskih vlad je moralo odstopiti, in tam gredo dogodki zdaj v smer oblikovanja strokovnih vlad na ravni kantonov.
Kaj pa je bilo v Republiki srbski? Od tam nismo slišali nič o protestih.Položaj tam je precej spolitiziran. Mene so zaradi različnih dezinformacij, ki so krožile po začetku protestov, veliko klicali prijatelji in kolegi ter spraševali, kaj se dogaja. Brali smo denimo naslove, da se zelene baretke pripravljajo na posredovanje v Republiki srbski, da so specialne enote na poti v Banjaluko (prestolnico Republike srbske) in tako naprej. Predstavniki civilne družbe smo prek družbenih omrežij potem takoj posredovali informacije. Če je bil denimo kdo na poti v Banjaluko, je sporočil, da ni nikjer policijskih nadzorih točk, kaj šele specialnih enot. Po drugi strani so bili tudi v Republiki srbski protesti, denimo v Bijeljini in Banjaluki, potem pa so oblasti objavile spisek organizacij, ki rušijo režim v entiteti. Gibanje tam res ni bilo tako močno, a so se ljudje začeli prebujati. To pa je zelo pomembno.
Glavni razlogi za proteste so bili brezposelnost, slabe življenjske razmere, korupcija, visoke plače uradnikov. Potem smo slišali visoke predstavnike Evropske unije, ki so dejali, da je ena glavnih nalog BiH uresničiti razsodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v primeru Sejdić-Finci, ki zahteva spremembo ustave, da bodo na najvišje položaje lahko kandidirali tudi predstavniki etničnih manjšin. Kako ste takšno stališče EU sprejeli v Bosni?Seveda je treba človekove pravice v ustavi spoštovati. Sedaj imamo namreč le tri ekskluzivne etnične skupine. Toda na začetku so šli ljudje na ulico zaradi socialnih vprašanj, ne ustave. Motijo jih brezposelnost, korupcija, to, da imajo politiki v BiH najvišje plače v regiji in jih prejemajo še leto dni po koncu opravljanja funkcije. Imamo ogromen birokratski aparat, ki požre šestdeset odstotkov proračuna, gospodarstvo pa škripa. Privatizacija je bila izvedena slabo, ljudje so brez dela, mladi končajo fakulteto in ni služb, razen če imaš dobre zveze, pri čemer veliko vlogo igrata tudi etnična in politična pripadnost.
Koliko ugleda imata med ljudmi Evropska unija in visoki predstavnik mednarodne skupnosti za BiH?Ljudje so iztrošeni. Utrujeni. Prebivalci pričakujejo več pomoči od mednarodne skupnosti, manj se zanašajo na lastno dejavnost. Nimajo več moči in motivacije. Mednarodna skupnost zdaj pravi, da ima v BiH le še podporno vlogo. Napaka je po mojem mnenju v tem, ker je proces osredotočen na voditelje političnih strank. Ti so zelo razvajeni. Za sedem dni jih odpeljejo v Bruselj, kjer razpravljajo o primeru Sejdić-Finci, čeprav je razsodba sodišča v Strasbourgu, da je treba ustavo spremeniti, že davno sprejeta. Tam se lepo družijo, se vrnejo v Sarajevo in rečejo: žal nam je, ni še dogovora. Potem jih predstavniki mednarodne skupnosti spet odpeljejo v Barcelono in so spet tam teden dni, hodijo po zelo lepih koncih in se nič ne dogovorijo. Tako Evropska unija in visoki predstavnik izgubljata kredibilnost.
Evropski komisar za širitev Štefan Füle je odstopil od posredništva med bosanskimi političnimi strankami za uresničitev razsodbe Sejdić-Finci. Kakšen je bil odziv na to?Ljudje so utrujeni in pravijo: saj česa boljšega niti nismo pričakovali. Mednarodna skupnost je v BiH sicer naredila velike stvari. Brez nje ne bi imeli skupnega potnega lista, ne bi imeli skupne valute, grba in zastave, registrskih tablic. Precej je tega. Mednarodna skupnost je namreč imela do leta 2004 v BiH proaktivno vlogo. Po tem letu pa je bilo drugače, verjetno zaradi upanja, da bo ta otrok, ki so ga podpirali, končno lahko shodil. Vendar je bila to napaka, kajti politiki v BiH ne vidijo dlje od svojega nosu. Interes dobesedno razumejo kot osebni interes: vzel bom, kolikor lahko, zase in za svojo družino. Po drugi strani pa ne razmišljajo o interesu kot interesu državljanov. Politiki so zelo skorumpirani, razvajeni od mednarodne skupnosti. Njena naloga je še naprej zelo pomembna, vendar mora nastopiti bolj aktivno in začeti izvajati pritisk na lokalne politike. Kajti sami se ne bodo spremenili. In zato je BiH še vedno temna točka celotne regije na tleh nekdanje Jugoslavije.
V Bosni in Hercegovini vaš center vodi projekt, v okviru katerega mladim predstavljate državno ustavo in skušate spodbuditi njihovo zanimanje za politično udejstvovanje. Kako mladi sprejemajo politiko in predvsem ustavo, za katero večina zahodnih držav trdi, da je zastarela in ovira demokratični razvoj Bosne?Naš projekt poteka na geografsko enakomerni osnovi: v dvanajstih šolah v federaciji, v dvanajstih šolah v Republiki srbski in v štirih v okrožju Brčko. Skušamo dvigniti zavest mladih o pomembnosti njihovega sodelovanja v gradnji države in s tem o sami ustavi, ki je zelo pomembna za vsako državo, nekakšna svetinja. Mladi v okviru projekta – zdaj poteka druga faza – o tej temi govorijo z učitelji, ki imajo za to priročnik, ki smo ga izdelali v prvi fazi projekta skupaj s strokovnjaki za izobraževanje obeh entitet in okrožja Brčko ter z ustavnopravnimi strokovnjaki. Mladi razpravljajo o tem, kaj jim ponuja ustava, in obenem preučujejo ustave funkcionalnih držav. Tako lahko ocenijo, ali je treba v ustavi kaj spremeniti. V Bruslju in drugje, kjer se pogovarjam s strokovnjaki, pravijo, da je splošna »bolezen« mladih v vsej Evropi, da so precej pasivni. Morda v drugih evropskih državah to ni tako nevarno, kot je v BiH, glede na to, da smo imeli strašno vojno, ki je pustila globoke posledice v družbi. Ta je razklana po etničnem principu.
Kaj opažate pri mladih, ki sodelujejo v projektu?Za projekt smo se odločili zato, da se dvigne zavest in se mladi prebudijo. Družba v BiH na splošno boleha za pasivnostjo, vsi čakajo, da pride nekdo drug in reši probleme. Ob tem obtožujejo ne le sosede, torej pripadnike drugih etničnih skupin, ampak tudi mednarodno skupnost. Mladi so od svojih staršev nasledili ta pasivni odnos do življenja, čeprav gre za generacije, ki so rojene po vojni in ki niti ne vidijo, zakaj je problem živeti v mnogoetnični skupnosti.
Projekt poteka po vsej BiH. Kako mladi v Republiki srbski in v federaciji različno vidijo ustavo in probleme v življenju? Ali se pri njih kažejo delitve, ki jih vidimo med politiki in prebivalstvom?Če odgovorim nekoliko širše: družba v BiH je zelo razdeljena in to vključuje tudi mlade, ki na žalost trpijo za nečim, kar so jim vtepli starši in učitelji. Sami pravijo, da se ne spominjajo vojne, da zanje ni pomembna etnična pripadnost, ampak prihodnost države in da bodo imeli enake pravice do kakovostnega izobraževanja, zdravstvenega varstva in tako naprej. Nansen center je prisoten tako v Republiki srbski kot v federaciji, naša osnovna dejavnost pa je vzpostavljanje medetničnega dialoga. Pred leti je bilo precej težko. Mladi so se grupirali znotraj svoje etnične skupnosti. Zdaj, v času izvajanja projekta o ustavi, pa opažamo, da so mladi najlažja skupina za delo, najbolj odprti del populacije BiH. Pripravljeni so na spremembe in na premoščanje razlik. Nimajo težav biti z drugačnimi, nasprotno, to si želijo, a pravijo: zastrupljajo nas naši starši in učitelji. Pazite, človekove pravice v BiH se v vsakem segmentu življenja kršijo. V šolskem sistemu boste opazili, da se bolj ukvarjajo z dolžino las učenca kot s kakovostjo poučevanja.
So mladi sodelovali na nedavnih protestih?Bila sem precej razočarana, ko smo s soprogom in otrokoma hodili na proteste, pa je bilo zelo malo mladih. Nisem zadovoljna z njihovo udeležbo, več bi jih moralo biti. Gre za posledico omenjene pasivnosti, ki je bila značilna za bivšo skupno centralistično državo, ki je skrbela za vse. Kritično mišljenje ni bilo zaželeno, družba v BiH za tem še vedno zelo boleha, tudi mladi. Pritožujejo se, da v BiH ni prihodnosti, da želijo nekam ven. Potem jih vprašam: kam pa? Kje pričakujete, da bo bolje? Vam bo kje kaj ponujeno, ne da bi si prihodnost zgradili sami?
