Mesni sir

Ob omembi mesnega sira marsikdo ne goji pretirane simpatije, verjetno tudi zato, ker le malokdo ve, kako in iz česa je ta bavarska specialiteta sploh pripravljena. Ime je sila zavajajoče, saj na prvi pogled neugledne rezine sploh ne vsebujejo sira. Korak dlje so šli Bavarci sami, ki mu pravijo leberkäse, jetrni sir, čeprav v njem praviloma ni niti jetrc. So pa verjetno nekoč bile in če prav pomislimo, ni pravega razloga, da jih pri pripravi ne bi dodali tudi dandanes. Zakaj v imenu sir, bi lahko razpravljali ob maseljcu piva, ampak verjetno ima to opraviti z obliko in mehko teksturo, lahko ga odrežemo kakor rezino sira… Mesna štruca, ki po videzu in teksturi rezin nekoliko spominja na posebno salamo ali hrenovke, nima ne s prvo ne z drugimi ničesar skupnega. Razen golega dejstva, da gre za jed iz mletega mesa. Predvsem je mesni sir veliko uglednejša in okusnejša ter manj mastna delikatesa. Če je seveda pripravljena pravilno, po izvirni recepturi. Rahlost in nekako gobasto mehkobo pri mesnem siru namesto s prebitkom maščobe namreč dosežemo z dodatkom zdrobljenega ledu, ki se v pečici stali in v mesu za seboj pusti drobne mehurčke. Pri postopku izdelave je zato največjega pomena urnost, saj se led vse do pečice nikakor ne sme odtajati. Mesni sir je seveda najboljši sveže pečen, ki ga lahko po izvirni šegi postrežemo s svežim kruhom ali žemljami in gorčico ter hrenom. Enako pravzaprav, kot se spodobi na mizo položiti hrenovke. A tu se nikakor ni nujno ustaviti, saj obravnavamo eno od jedi, ki jih je moč postreči na zares neomejeno število načinov. Poleg že omenjenega se prileže s krompirjem, rižem, polento ali testeninsko prilogo ter različnimi omakami, denimo gobovo. Nemcem ga ni nerodno obložiti s pečenimi šparglji, na koščke narezanega vmešajo v različne sezonske solate – krasno se poda denimo k regratu, motovilcu ali celo radiču s krompirjem. Ko se nam takšnale štruca ohladi in se začne valjati po hladilniku, postane imenitna kandidatka za pečenje na žaru…