Če pogledamo z varne razdalje, danes »starejšim« bendom ni težko pritegniti publike. Turnejo naslovijo s privlačnim naslovom – navadno gre za koncept »the best of« – in polovica dela je opravljena. Ampak res samo polovica in nič več! Večkrat v preteklosti se je namreč že zgodilo, da so se glasbeniki ujeli v past, ki bi jo lahko podnaslovili kot zlajnani džuboks, v katerem že leta nihče ni zamenjal malih plošč in bolj odganja, kakor privlači. Ti špili tako po začetnem navdušenju kmalu zbledijo v razvlečeno nizanje največjih in malo manj velikih uspešnic, pri čemer poslušalec – če tako želi, seveda – sledi vnaprej postavljenemu programu ter samo še čaka na ta in ta komad. Mislim, da je bil David Bowie prvi, ki se je zavestno (in javno) poslovil od takšnega koncepta, tako na odru kot pri studijskem naboru iSelect.
Do stadionov in nazaj
Iz malce drugačnega zornega kota je to uspelo tudi škotski zasedbi Simple Minds, ne glede na to, da je njihova aktualna evropska turneja, na kateri so pred tremi tedni nastopili tudi v Zagrebu, naslovljena po kompilacijskem trojnem albumu Celebrate: The Greatest Hits. Razlog je silno preprost in se skriva v zgodnjem delu njihove kariere, tja do simfo hita Don't You (Forget About Me), edinega komada, s katerim so prišli na prvo mesto ameriške lestvice. Preden so prestopili vrata »zajtrkovalnega kluba« (omenjena skladba je namreč sklenila priljubljeni film The Breakfast Club) in s tem na največje stadione, so imeli namreč Simple Minds za seboj že vsaj pet izvrstnih albumov, na čelu z navdihujočim New Gold Dream (81/81/83/84), s katerimi so na presečišču art rocka, postpunka in synthpopa samozavestno povzeli novovalovsko atmosfero začetka osemdesetih let.
Tako nam je po eni strani lahko žal, da jih na turneji nismo ujeli pred slabima dvema letoma, ko so se posvetili izključno temu, zgodnejšemu delu svoje kariere, po drugi pa je nabrani material iz tega obdobja ponudil tudi fantastičen uvod v nedavni razprodani zagrebški koncert. No, večina teh pesmi je »greatest hits publiki«, z izjemo kakšnih Waterfront ali Promised You a Miracle, znana bolj po imenu kot po zvenu, kar pa članov Simple Minds ne moti pri tem, da jih mimo (ali poleg) svojega kasnejšega rockovskega mainstreama, ki je bil deležen stadionskih ovacij, uvrščajo v rotacijo na sedanjih nastopih. V tem tiči pravi smisel tokratne (in vsake) turneje – to je nekakšna dvojnost, ki zadosti tako bendu kot poslušalcem. In ko se ti dve komponenti združita, je vsaka beseda povsem odveč, kar je po koncertu z izjavo: »Vem, vem, rekel sem, da je bilo v Milanu maksimalno, ampak…« vsem prisotnim potrdil tudi pevec Jim Kerr. Kar preverite na njihovi spletni strani.
Med intimnim in množičnim
Svojo pozicijo so Simple Minds upovedali že sredi osemdesetih let – naslov albuma Once Upon a Time ali »bilo je nekoč« spontano sovpada z današnjo naravo njihove glasbe in samega statusa – in tako jih moramo tudi poslušati. Nekdanjih (novih) zlatih sanj, začinjenih z najstniško jezo, že davno ni več, znajo pa pozlatiti svoje pesmi in jih – četudi malce bolehni – priklicati iz spomina nazaj v trenutek. In ne nazadnje: s pravimi vstopnicami, takšnimi, kot so bile nekoč, ko so bile te umetnost zase (in ne z generičnimi računalniškimi tiski), zmorejo vsaj za hip spomniti na neko oddaljeno mladost, polno optimizma.
Po drugi strani pa jim nastop pred publiko še vedno predstavlja svojevrsten izziv, kjer nič ni prineseno na pladnju. Prav pisano zagrebško občinstvo od tod in tam je bilo tokrat poglavje zase. Še vedno imam v spominu njihov zadnji ljubljanski koncert, ko bendu ni uspelo napolniti niti polovice male dvorane Tivoli in je bil – sicer povsem korekten – špil temu odzivu primeren. Tokrat je bilo opaziti, da je interakcija (oziroma krogotok vibracij) z razpoloženo publiko ustvarila igrivo ravnotežje, kjer se je vzdušje spreminjalo na podlagi razpoloženja pesmi – od kolektivnih popevk (Let There Be Love, Alive & Kicking, Stars Will Lead the Way) do novovalovskih plesnih korakov (The American, Glittering Prize, Love Song), v nabor so uvrstili tudi dve izposojenki, Let the Day Begin skupine The Call in Dancing Barefoot Patti Smith, ter podaljšali Ghostdancing z Glorio skupine Them. V dveh urah kosmatega špila je bendu uspelo (po)ustvariti atmosfero, polno impresij in sintetičnih akvarelov. Simple Minds tako ostajajo klasika osemdesetih let in še danes funkcionalna koncertna zanimivost, ki se povsem zaveda svojih (skrajnih) sposobnosti in ki zunaj teh koordinat, kot je poskušala nekoč, niti ne razmišlja več. Še vedno jim uspeva prebuditi iluzije o boljšem življenju, četudi le za kratek čas. Edini manjši minus tokratne izkušnje je bila nerodna postavitev odra, a ne bodimo pikolovski.
V raznih modrovanjih med cenjenimi kritiškimi kolegi sem večkrat poudaril, naj nikakor ne podcenjujejo Simple Minds, in po tem koncertu lahko za svojimi besedami samo še trdneje stojim. Redko kateremu bendu je namreč – resda z nekaj praskami – uspelo ohraniti ravnotežje med intimnim in množičnim do te mere, da jim nikdar ni bilo mogoče prav ničesar očitati, niti v trenutkih, ko so postali največje »žrtve« evforije okoli albuma The Joshua Tree skupine U2. Slovo od velikih aren je bilo edina logična poteza, skorajda samoohranitveni nagon, in Simple Minds so se ponovno znašli na terenu, na katerem se najbolje znajdejo. Ne capljajo več korak za vsemi, četudi so se miselno in strukturno vrnili k svojim začetkom, vendar so jih hkrati posodobili s soulovskimi grafiti. Simple Minds so se zagotovo vrnili – a če bolje pomislim, pravzaprav nikamor niso niti odšli.
