Volčje ministrstvo je povsem svež projekt, o katerem ne vemo prav veliko. Pojavil se je praktično od nikoder. Kako se je krdelo nabralo skupaj?

Zamisel je zrasla na zelniku Paula Wallfischa, glasbenega vodje gledališke hiše v Dortmundu. Z Danielle naju je vprašal, ali bi bila pripravljena skupaj z njim ozvočiti predstavo, ki bo temeljila na pravljicah bratov Grimm po priredbah pesnice Anne Sexton. Privolila sva in kmalu po tem, ko so se pojavili prvi zvočni obrisi, smo spoznali, da potrebujemo še četrti ustvarjalni člen – tako se je krdelu priključil še stari prijatelj Mick Harvey.

Kako da se je Wallfisch spomnil prav na vaju?

Oba z Danielle sva že dolga leta v interdisciplinarnih vodah. V najinem »arhivu« je več sorodnih projektov, na primer The History of Electricity, The Ship of Fools, The Glasshouse ter avdiovizualne predstavitve Daniellinih knjižnih del We Are Gypsies Now in The Beauty of Transgression. Paul je sicer Danielle opazil, ko je gostovala v enem izmed njegovih poznejših projektov iz serije Small Breast v newyorškem gledališču Delancey, in je bil zelo navdušen nad njenimi pripovedovalskimi sposobnostmi. Od takrat naju je imel ves čas v mislih in je samo čakal na priložnost, da bi naju vključil v katerega izmed ustvarjalnih procesov.

Kako je pravzaprav potekalo skladanje glasbe? Ste sledili vajam za predstavo ali pa ste zaupali izključno občutkom, ki ste jih dobili ob branju knjige Anne Sexton?

Zbirka Transformations, ki jo je Anne Sexton napisala leta 1971, za naju ni bila nekaj novega, in ko je Paul povedal, kako si je vse skupaj zamislil, ni bilo nobene težave pri preslikavanju njegovih izhodišč v najin kreativni milje. Vsi trije smo se lansko poletje zbrali v njegovem studiu v Harlemu in začeli sestavljati ritmične okvire za skladbe – prek interweba je bil v studiu prisoten tudi Mick, ki se je v tistem času mudil v Avstraliji. Pravi snemalni proces je sledil septembra v Berlinu, kjer smo skladbe posneli in dokončali. Šele pozneje je Paul posnetke odnesel v Dortmund na vaje za predstavo, ki so se začele decembra. Kot skupina smo se vajam nato pridružili v začetku februarja, torej zgolj dva tedna pred premiero.

Kako ste doživljali besedila Sextonove v primerjavi z izvornimi pravljicami bratov Grimm?

Njen zorni kot mi predstavlja stično točko med arhaičnim videnjem pravljic in modernimi časi. Vanje je umeščena tudi predstava Republik der Wölfe, v kateri sedanjost odseva skozi preteklost, preteklost pa skozi sedanjost. Po eni strani je težko ločiti, kaj je kdaj, po drugi pa je razvidno, kako se nekateri pretekli koncepti skozi čas na površju sicer spreminjajo, v osnovi pa so si zelo podobni. Predstava pooseblja elemente mita in krutosti, ki skozi tradicionalne pripovedi odsevajo v našem vsakdanu, zlasti v dojemanju realnosti skozi oči ali poglede medijev – v mislih imam predvsem senzacionalistične naslove v rumenem tisku in socialni darvinizem aktualne politične stvarnosti.

Vsekakor ne gre več za otroške pravljice s srečnimi konci.

To je pomemben vidik predstave – pri teh pravljicah je namreč prvotno šlo za prirejena ustna izročila ljudskih pripovedi, ki sta jih brata Grimm po svoje zapisala in priredila občinstvu svojega časa. Vsaka poznejša adaptacija je bila izvedena na podoben način, z izpuščanjem in dodajanjem podrobnosti glede na čas in vsakokratne družbene smernice. Vse dosedanje priredbe, vključno z Disneyjevimi, so bile primerne za otroke, a z mojega vidika zelo dolgočasne.

Če prav razumem, poskušate pravljice skozi različne zorne kote prestaviti v današnji čas, kjer je človek človeku volk.

Vsekakor obstajajo v libretu predstave, njeni vizualni podobi, prispodobah in glasbi tako očitna kot skrita sporočila, vendar se od njih raje distanciram, ker je bolje, da jih gledalec odkriva sam. Morda tako prepozna tudi kaj, kar je meni ušlo. Osnovna naloga vseh nas – tako igralcev kot glasbenikov – je posredovati čim več surovih podatkov, ki so prepuščeni vsakemu posamezniku, da jih po svojih občutkih in razumevanju sestavi v logično celoto.

Vsekakor je to način ustvarjanja, ki vam je zelo blizu. Ali bi lahko sestavili tudi glasbeno opremo za tradicionalne Grimmove pravljice ali kakšno Disneyjevo risanko?

Nobena skrivnost ni, da sem po naročilu opremil številne projekte, ki po svoji naravi niso imeli veliko skupnega z mojimi umetniškimi vizijami ali žanri, v katerih se najbolje počutim. Po umetniški plati so mi namreč takšna sodelovanja predstavljala zadosten izziv, da jih nisem zavrnil, hkrati pa sem dovolj prilagodljiv, da sem se v njih znašel.

Pa je bil ustvarjalni proces tokrat bolj zahteven, ker je komunikacija potekala med štirimi močnimi avtorskimi glasovi?

Proces je bil drugačen, kar je logično, a naše ministrstvo je bolj ali manj demokratičen kolektiv, ki temelji na dialogu med vsemi vpletenimi. Imeli smo intenzivne pogovore o tem, katere pravljice izbrati. In ko smo jih izbrali, smo na enak način določili, kdo izmed nas bo kateri posodil vokal – in ta je bil posledično odgovoren za aranžma pripadajoče pesmi. Tako smo pridobili tudi veliko časa, saj smo v samo treh mesecih projekt pripeljali od ideje do zaključka.

Pesmi so pisane za predstavo, ki poteka sočasno z njihovimi izvedbami. Kako pa delujejo mimo nje, torej na samostojnem koncertu, kot mu bomo priča mi?

Koncertne verzije komunicirajo s poslušalci na drugačni ravni – verzije pesmi, ki so del glasbene opreme predstave, so podaljšane ali skrajšane, marsikatera skladba je drugače razčlenjena ali pa sploh ni del predstave, slišite jo lahko samo na naših koncertih. Pri predstavi gre bolj za glasbeno ozadje in ne za pesmi kot take.

Torej se v obeh primerih najde nekaj prostora tudi za improvizacijo?

Interakcija med igralci in nami nam to vsekakor dopušča, saj nobena predstava ni enaka prejšnji. Enako velja tudi za koncertni program, kjer se vedno najde prostor za odmikanje od predvidenega.

Kako bi torej po vsem povedanem lahko poimenovali album Music From Republik der Wölfe – kot kolekcijo pesmi ali kot konceptualno ploščo?

Katalogiziranje in terminološke postavke prepuščam tistim, ki ste poklicani za kaj takega. Meni se zdi pomembno, da se glasba dotakne ljudi tudi zunaj njenega osnovnega koncepta in da podaja smisel zunaj vseh razlag.

Kakšna usoda čaka projekt The Ministry of Wolves? Ga nameravate razvijati naprej?

Pustimo času čas in videli bomo, kaj bo.

Za konec ne morem mimo z Nickom Cavom & The Bad Seeds kar malce preveč zasenčenega benda Crime & The City Solution, katerega član ste. Pred dvema letoma ste se znova zbrali, posneli celo nov studijski album American Twillight, a prihodnost pustili zelo nejasno.

Na žalost se je reanimacija izkazala za mrtvorojenca. Pred dvajsetimi leti smo se razšli v hudih prepirih in od takrat dolgo nisem bil zadovoljen z napredkom v odnosih med menoj in Simonom Bonneyjem, a sem na koncu – sicer oklevajoč – le popustil, saj sem hotel zgodbo benda pripeljati do nekega zaključka. In to mi je uspelo. Na žalost je Simon še vedno ista težavna oseba, zato ne vidim možnosti, da bi z njih v prihodnosti lahko še sodeloval.