Hudo zavajanje javnosti so trditve (Virantove in tudi v nekaterih medijih), da je sodišče s to sodbo potrdilo, da je slovenska »odškodninska shema« v skladu s pilotno sodbo, in da zato nadaljnjih sojenj v Strasbourgu o odškodninah ne bo. V resnici pa je sodišče le »vrnilo žogico« te presoje Odboru ministrov, ki se je tega vročega krompirja hotel znebiti, in je poudarilo, da je po Konvenciji za to pristojen odbor in ne sodišče. Toda s temle bistvenim poudarkom v eni od zadnjih točk sodbe: »višina zneskov je sicer prepuščena presoji države, toda pod pogojem, da so ti združljivi s sodbo sodišča«! In s »tihim« opozorilom prav v zadnji točki, da je na čakanju že nad tisoč naslednjih primerov.
Nujno pa je opozoriti še na eno Virantovo zavajanje češ, saj lahko, če imaš dokaze o večji utrpljeni škodi, s tožbo na sodišču dosežeš še dvakrat toliko. Da, torej na primer še 6000 evrov, če ti pavšalne odškodnine (za pet let izbrisa) pripada 3000 evrov – pa čeprav si na sodišču dokazal, da si na primer zaradi izgube podjetja, službe, zdravja itd. utrpel na primer 50.000 evrov škode. Bolj absurdne zakonske določbe svet menda še ni videl. In Virant dodatno zavaja, da tako tudi po našem zakonu lahko dosežeš »strasbourških« 150 evrov mesečno. Kar dvojno zavajanje: prvič je strasbourški pavšal 250 in ne 150 evrov in drugič, tu ne gre več za mesečni pavšal, ampak za dodatno, posebej na sodišču dokazano škodo – in primerjava s strasbourško šesterico tu sploh ni možna, ker nihče od teh šestih sploh ni uveljavljal take dodatne škode, ampak samo pavšalno odškodnino.
Matevž Krivic
