To je za športnika velika prelomnica. Športa ne bom križala iz svojega življenjskega ritma. Ko bom nehala tekmovati, bom trenirala še naprej. Šport je zdrav in bo vedno moje življenje.
Ampak vrhunski šport včasih ni zdrav za telo.Prišla sem do pomembnih spoznanj. Ne vem, ali je pametno o tem govoriti, ker je precej težko razložiti... Gre za vrhunski šport in ženske. Moški imajo precej manj dela s čustvi. So bolj racionalni.
Dominique Gisin je rekla, da je vajina skupna točka, da nihata med čustvi in racionalnostjo.V vrhunskem športu čustev ne smeš preveč upoštevati, kar je za žensko zelo težko. S tega vidika je lažje živeti v okolju, kjer so cilji povprečni, punce pa se zabavajo. Povsem nekaj drugega je, če se s športom ukvarjaš profesionalno. Malo žensk je sposobnih delati na tak način.
Vi ste očitno tega sposobni.Sem. Vse to za seboj potegne čustva, kot so jeza, žalost in veselje, ki jih znajo moški lažje dojemati. Ampak ženske smo pač takšne. To je na dolgi rok zelo naporno.
Ravno vi pokažete največ čustev.Zato lažje živim. Če jih dam iz sebe, grem lahko v naslednji dan neobremenjena. Moja prednost je, da si čustva upam pokazati.
Včasih vaše življenje spominja na resničnostni šov. Vas ne moti, ker vas analiziramo?Ne. Če vidite prava čustva, lahko bolje analizirate (smeh). Če zadeve niso spontane, pa lahko analizirate brez prave osnove, ker ne morete vedeti, kaj se v resnici dogaja.
In pravo osnovo imamo?Mislim, da jo imate. Spoznali ste me do te mere, da nimam kaj skrivati. Vse mi piše na obrazu. Dokler si sam s sabo zadovoljen, nimaš težav s tem, da te drugi ocenjujejo. Je pa res, da to zna biti včasih naporno. Sploh, ko ti ne gre. Včasih me prime, da bi se umaknila nekam, kjer me nihče ne bi poznal, ampak tega si žal ne morem privoščiti.
Potem vas lahko malo analizirava. Zdi se, da imate velikega otroka.(krohot) Ne le to, ampak sem en velik otrok. Vsaj skušam ostati. Če se znamo odrasli včasih otročje obnašati, to ni slabo. (Pride Andrrea Vianello, jo vpraša, ali gresta skupaj na kosilo, a mu odvrne, da pride kasneje op. p.)
Tudi vi tako kot otrok ne skrivate čustev, kar pa je najčistejša oblika človeka.Je. Če si kot odrasel to lahko dovoliš, imaš velik privilegij.
Vi imate ta privilegij?Jaz sem si ga kar vzela. Potrebujem ga, da sem lahko uspešna v športu. Vsi športniki potrebujemo tudi igro. Če si razigran in otročji, se vse skupaj lažje in lepše odvija.
Imate precej talentov. Mauro Pini pravi, da je prepričan, da boste našli nove po karieri. Kaj bi to lahko bilo oziroma kje še najdete kreativnost?V veliko stvareh. V risanju, oblikovanju, glasbi, pisanju. Alpsko smučanje je lep šport za izražanje umetnosti in moči obenem.
O čem pišete?O tem, kar mi prija. Včasih blog, drugič kaj kratkega. Veliko stvari pišem v dnevnik. Na papirju rešujem probleme.
Tista vaša znana pesem ni bila namenjena Andrei Massiju?Ne, ampak progi. Bila je dvoumna. Vedela sem, da bodo vsi mislili, da je namenjena Massiju. Spomnila sem se pesmi Andree Bocellija Vivo per lei (Živim zanjo, op. p.). Poje namreč o glasbi, ne o ženski, kot se zdi.
Zasebni in profesionalni odnos z Andreo Massijem se prepletata, o čemer ne govorita veliko. Vam je težko?Problem je, ker ni časa. Druge stvari so prioritetne. Ko nisva v športu, se zelo malo kregava. Prav želim si obdobja, ko bi bila skupaj brez športa. Toda nama ga ne uspe odklopiti. Jaz ga vidim kot trenerja, ki me priganja, on pa mene kot tekmovalko, ki mu nasprotuje, ko je težko. Zelo težko, skoraj nemogoče je to odklopiti med sezono pa tudi poleti. Toliko časa sva skupaj, toliko energije je vložene v šport, da na trenutke najin odnos trpi.
Če se prepirata, se le zaradi smučanja?Ja ali pa zaradi stvari, povezanih s smučanjem.
Letos je bilo kar nekaj tega, kajne?Ja. Pritiski so bili veliki, sploh po začetku sezone, ki ni bil optimalen. Prisoten je bil strah, da stvari ne bodo šle po načrtih. Bilo je stresno. Ampak ko se začne zima, je zame lažje. Najbolj zahtevno je z Andreo delati poleti. Takrat čakam le, da mine čas in da začnem smučati. Letos sem imela to smolo, da trener ni bil pravi.
Kdo se je v resnici odločil za menjavo trenerja? Nekateri omenjajo, da je imel pri tem pomembno besedo Stöckli.Stöckli?
Vodja blagovne znamke Stöckli Walter Reusser je govoril o tem.Ti ljudje sploh niso vedeli, kaj se je dogajalo v naši ekipi. Seveda, na koncu so bili vsi zraven in podpirali odločitev. Toda prvi, ki smo se zavedali, da tako ne gre več naprej, smo bili člani ekipe. To je bilo v Lienzu, kjer smo imeli katastrofalen konec tedna. Tam se je začelo potrjevati to, kar se je vleklo že od poletja. Upali smo, da bo bolje, pa ni bilo.
Menda potrebujete precej časa, da ljudem zaupate. Kako to, da ste Piniju zaupali tako hitro?Ne strinjam se s to trditvijo. Enako kot z Maurom se je zgodilo z Vianellom. Prav tako sva se ujela prvi dan. Če so ljudje inteligentni in se z njimi lahko pogovarjaš... (V tem trenutku pride k mizi Pini in prinese glasbene zgoščenke. Ko izve, da se pogovarjava o njem, smeje reče: »Potem pa grem.« op. p.) Če so ljudje pravi, ne potrebuješ veliko časa. Do pravega zaupanja pa resnično potrebuješ več časa. A za uspehe v športu to ni potrebno. Pomembno je, da se razumeš, da si na isti valovni dolžini.
Povejte nam kaj o Piniju.Mauro je bil takoj navdušen nad ekipo. Vse, predvsem mene, je držal gor. Ves čas je stal za mano. Ve, kaj hoče. Rad se zabava. Izhaja iz švicarske šole, a ima italijansko kri, kar je zelo dobra kombinacija. Super človek je.
Sta res na olimpijskih igrah skupaj poslušala skupino Queen?Ne. Je pa res, da imam rada to skupino.
Kakšen navdih dobite pri njej?Odvisno od pesmi. Vse so odlične. Na olimpijskih igrah sem poslušala We are the champions (mi smo prvaki, op. p.). Njihove pesmi so življenjske, imajo energijo, sporočilo, Freddie Mercury je imel dober glas.
Katere pesmi so vam še pri srcu?Ko sem pod pritiskom, prija Under pressure (pod pritiskom, op. p.). Klin se s klinom zbija (smeh).
In Bohemian rhapsody (boemska rapsodija, op. p.)?Tudi. In It's a hard life (težko je življenje, op. p.).
Pa Tinina rapsodija na snegu?Tudi obstaja. A bi jo moral nekdo spesniti (smeh). Na glasbenem področju nisem takšna umetnica, da bi pesem spesnila, kot spesnim svoje vožnje.
Podobno kot grški zgodovinar Herodot, ki se je spraševal, od kod prihajajo ladje, ste vi nekoč dejali, da vas je v otroških letih zanimalo, kaj je za gorami. Kaj je za gorami?Ah... Teh stvari se rada spominjam. Kot otroku ti ni jasno, kaj se razprostira za hribi, s katerimi je ograjena Črna. Spraševala sem se, kako daleč je Amerika. Potovanja so mi bila vedno pri srcu. Komaj sem čakala, da smo kam šli. Prvič sem se z letalom peljala v Kanado na pokal Whistler, ustavili smo se tudi v Londonu. To je bilo nepozabno doživetje. Tako se ti razprostira svet. Precej sem ga že odkrila. A lahko rečem, da ni nikjer lepše kot doma. Naša država je čudovita.
Kaj pa metaforično: so okoli Črne in Slovenije visoke gore?Ne glede na to, kateri hrib preplezaš, si na koncu vedno sam s seboj. Lahko osvojiš ne vem kakšne vrhove in uspehe, a v življenju je najbolj pomembno, da smo zadovoljni sami s seboj in da živimo za ta trenutek, ne za naprej ali nazaj.
Massi je dejal, da je njegova maska aroganca. Kakšna pa je vaša?Nimam je (nasmeh in premolk, op. p.). To je vse.
Točno tak vtis dajete.Takšna sem.
Iščemo sporočila vaših dosežkov in vaše poti. Je to eno od sporočil ljudem?Kaj?
Živite brez mask.Športniki zagotovo. Drugim je pa zelo težko živeti brez maske. Ne poznam drugih okolij, ampak kolikor vidim, imamo glede tega v športu velik privilegij. V športu se ne moreš pretvarjati. Le na tak način lahko uspeš. Šport je še edina stvar na tem svetu, ki te postavi na realna tla brez olepšav. Vse pove ura, vse pove rezultat. Le v športu ni bližnjic, medtem ko kje drugje lahko najdeš bližnjice.
Verjetno kdaj razmišljate, da niste le športnica, ampak ena najbolj prepoznavnih oseb v Sloveniji, v kateri ljudje najdejo vzor in navdih.To mi predstavlja veliko odgovornost. Rada bi ljudem povedala tudi, da morda ne bodo prišli na tak način do uspehov, kot sem jaz, ker okolje, v katerem delujejo, tega ne dovoljuje na tak način. Toda vsak ima svoj talent. Če temu in svojim sanjam slediš, lahko marsikaj narediš. Pravičnost na svetu mora obstajati. Moralne vrednote bi morale obstajati, čeprav so ljudje izgubili vero v to.
Če športne dosežke pustite ob strani: kateri je vaš največji uspeh?Ne vem, ali naj bom ponosna na to ali me prav to ubija: ogromno sem se morala spremeniti, da sem dosegla uspehe. To je izjemno težka zadeva, ki me utruja. Govorim o tem, koliko moraš spremeniti mišljenje, ohladiti čustva, gledati na stvari bolj površinsko.
Tudi vi spadate v generacijo, ki ji v Sloveniji nekateri pravijo izgubljena. Kaj obupanim vrstnikom sporočate vi?Naj se streznijo, čim prej. Težko je delati spremembe. A morajo biti pogumni. Če se načrti ne izidejo po željah, naj jih ne bo strah iti na drugo pot. Ta vedno obstaja, le upati si je treba. Marsikdo si ne upa, ker je upal, da bo že nekako šlo. A če sam ne narediš ničesar, ne bo nič. Nihče ne bo ničesar naredil namesto tebe. To je iluzija, ki jo ima marsikdo.
Razmišljate tudi o strahu, kajne?Za vsakogar je pomembno, da ve, česa se boji in česa ne. Da to prizna sebi in okolju ter dela na tem. Če so ti strahovi realni ali ne, moraš razčistiti sam pri sebi, kajti obstajajo strahovi brez osnove.
Vi jih imate?Seveda. Vedno jih sprejmem, analiziram in vidim, ali so realni. Potem ugotovim, kaj se da narediti, da jih preskočim.
V Sočiju ste večkrat povedali, kako všeč vam je slovenska himna. Kako jo razumete?Če jo pozorno poslušaš, ugotoviš, da ima velik pomen. V ekipi imam sosede. Povezani smo z Italijani, Švicarji... Ivica Kostelić je zadnjič v Zagrebu tako lepo povedal, ko je rekel, da v športu ni meja. Slovenska himna je kot nalašč napisana za športni uspeh na prireditvi, kot so olimpijske igre. Športnik ne bije vojne proti drugim tekmovalcem in narodom, ampak gre le za zdravo tekmovanje. Naša himna govori o miru na svetu, ki je cilj vseh. Lepe besede.
Bile so težnje po spremembi himne. Vi je ne bi spreminjali?Sem slišala. Premalo cenimo tradicijo. Je že prav, da gremo naprej. A naprej greš lahko, če ceniš svojo preteklost.
Se strinjate, da bi bila lahko kar himna sveta?Ja. Ampak naj se to razume le v kontekstu, v katerem sva se pogovarjala do zdaj. Ravno zato, ker himna ni nacionalistično usmerjena, mi je tako všeč. Čutim odprtost do drugih narodov. Lepo je iz tega črpati moč. Tekmice ne moreš premagati, če jo sovražiš. Zato se mi zdi Zdravljica tako super.
