Nekoč so neki samooklicani modreci dejali: »Slovenija bo mala Švica.« Čakali smo. Čakali… In, prav neverjetno, dočakali. Ne le da je Slovenija mala Švica, Slovenija je Švica! Da le v športu, vsaj do konca tega članka pustimo ob strani. Vse to zaradi Tine Maze in Tini Maze na čast. Ob uspehih najboljše slovenske športnice so se v okviru svetovnega pokala stkale prav posebne vezi med državama. Lahko govorimo kar o slovensko-švicarskem prijateljstvu ali zavezništvu v alpskem smučanju. Pri čemer ima Slovenija vrhunski talent, Švica pa material (Stöckli) in znanje (Mauro Pini).
Zdi se, da je Tina Maze za Švico to, kar je bil Ingemar Stenmark v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja za Jugoslavijo. Zmagoval je za Švedsko in Jugoslavijo. Zase in za Elan. Tina zmaguje za Slovenijo in Švico, pa še malo za Italijo. Oblikoval se je krog slovensko-švicarskega prijateljstva v alpskem smučanju, v katerega je vključenih vse več ljudi, od športnikov do menedžerjev, novinarjev, navijačev… Kot je razvidno iz naslednjega primera
Pini ni mogel zadržati čustev
Večer pred včerajšnjim smukom za svetovni pokal v Crans Montani so v enem od hotelov za mizo sedele štiri dame. Alpska smučarka Dominique Gisin, njena kolegica iz švicarske reprezentance Fabienne Suter, reporterka švicarske televizije Ellada Ossola in novinarka časopisa La Matin Gaelle Cajeux. Pogovor je tekel, vijugal in se velikokrat ustavil na točkah, na katerih se v alpskem smučanju križata poti Slovenije in Švice. Vse štiri so lahko ugotovile, da so tudi same del tega križišča. Povezave so kar letele druga za drugo. Kaj je Gisinova z Mazejevo preživela skupaj, je jasno. Le kaj je v športu lahko močnejša vez od delitve zlate olimpijske kolajne? Švicarska olimpijska junakinja pravi, da bi se rada naučila tudi slovanskega jezika. Morda bo izbrala slovenskega, pri čemer ji lahko pomaga kdo drug kot Tina Maze. Verjamemo, da bi ji z veseljem priskočila na pomoč, navsezadnje jo zanima pedagoško delo. Medtem ko sta z Gisinovo spisali olimpijsko pravljico, si s Suterjevo delita istega proizvajalca smuči, obema pa ni tuje niti igranje nogometa. Pri svojem delu je vez s Slovenijo v zadnjih tednih prav dobro čutila Ossolova. Njen strokovni sodelavec je namreč Mauro Pini, dela pa tudi s slovenskim snemalcem. Razložila je, kako trener Tine Maze ni mogel zadržati čustev, ko je dvakratna olimpijska prvakinja zmagala na smuku v Cortini d'Ampezzo. Strokovni komentator je bil tudi včeraj, ko je bila Mazejeva tretja. Se je drl tudi tokrat? »Ja, ko je Tina prišla v cilj, sem se,« se je zasmejal Mauro Pini in pojasnil, da je nadomestil siceršnjega strokovnega komentatorja, ki je tekmo v Crans Montani izpustil zaradi družinskih težav. Vesela sta bila tudi Pinijeva sinova, ki sta si tekmo ogledala v živo, eden od njiju pa je Mazejevi naredil poseben video. »Neverjetno je, koliko ljudi v Švici navija za Tino. Neverjetno, koliko ljudi naju ogovori, ko hodiva po Crans Montani! To pa zato, ker je Tina odlična smučarka, ker je prijazna punca, ker smuča na Söcklijevih smučeh, ker je bistra... Švicarji imamo radi takšne športnike,« je dejal Pini. Ker smuča na Stöcklijevih smučeh, je bila v Švici priljubljena že v zadnjih letih. Toda prelomna je bila lanska sezona, ko je podirala rekorde, vse skupaj se je stopnjevalo s Pinijevim prihodom v ekipo in olimpijsko čarobno zgodbo v Sočiju.
Zgovorne so njene oči
Televizijska in časopisna novinarka sta razložili, kako sta se njuni ekipi v Sočiju veselili uspeha Tine Maze, čeprav je bilo še več čustev prebujenih zaradi Dominique Gisin. Podobno je bilo včeraj na tekmi. Črnjanka je že na startu slišala številne navijače, ki so jo spodbujali. Ko je odhajala iz ciljne arene in hodila proti nekaj sto metrov oddaljenem avtu, je delila avtograme, ljudje so vzklikali njeno ime. »Imel sem občutek, kot bi bil na domači tekmi,« je dejal Andrea Massi in se hitel zahvaljevati švicarski ekipi, ker je Mazejeva, ko se je njen zasebni projekt začel, trenirala z njo. Da je Slovenka pod švicarskimi Alpami zelo priljubljena, je razlagala tudi četrta članica omenjenega omizja Gaelle Cajeux. Če ne bi bilo tako, potem se ne bi odpravila v Črno, kjer je pred začetkom te sezone naredila štiristransko reportažo o vasi, iz katere prihaja najboljša smučarka na svetu. Ko je govorila o Mazejevi, so goste besede vsebovale zanos. Ni navdušena le nad njenimi športnimi dosežki, ampak tudi nad osebnostjo. Zato pot na Koroško ni bila le delo, ampak tudi prijetna izkušnja, ki jo je z veseljem sprejela. Pa še ugotovila je, da so slovenski gozdovi in gore podobni švicarskim. »Ko sem prišla v Črno, sem si rekla: 'Počutim se, kot bi bila doma.',« je dejala in dodala, da je spoznala močan značaj ljudi s Črne na Koroškem. Ko je nanesla beseda na stereotipe o prebivalcih obeh držav, je našla še eno podobnost. A čas za debato o tem pride na vrsto kdaj drugič. Pozornost smo spet preusmerili na Tino Maze. Bolje rečeno na njene oči. »V njih lahko prebereš vse, vsa čustva,« je dejala. Te temno modre oči so motne, otožne, sijoče, hrepeneče, goreče, včasih posivijo, zaspijo, okamenijo… So še marsikaj, kar je novinarko časnika La Matin prevzelo. Tudi zanjo navija, tako kot številni Švicarji. »Je ena tistih oseb, ki se me dotaknejo, pa ne znam pojasniti, zakaj. Verjetno, ker je iskrena. V ničemer ne igra. Ne zna skrivati čustev. Vsaj zdi se mi tako, lahko pa da se motim. Včasih je zanjo težko, ker jo zaradi tega ne marajo,« je dejala.
In kakšne so bile oči včeraj? Sijale so. Čeprav so bile olimpijske igre svojevrsten napor, je v rezervoarju ostalo še nekaj goriva. Dovolj za tretje mesto in znižanje zaostanka v skupnem seštevku svetovnega pokala za Mario Höfl-Riesch. Vesela je bila, ker je imela hitre smuči, zato se je kar med dajanjem izjav serviserju Andrei Vianellu zahvalila za odlično opravljeno delo. To je storila v italijanščini. In ker govori italijansko… »Se me lastijo tudi Italijani,« je rekla. Seveda, brez ščepca italijanske soli in popra zgodbe o uspehu verjetno ne bi bilo. Pa verjetno tudi ne brez odprte glave, s katero dvojec Maze-Massi hodi svetu. »Lepo je nekoč povedal Ante Kostelić, ko je rekel, da v športu ni meja.« In ker nimata meja, sta najboljša, čeprav ju včasih težko razumemo. Njuno znanje, nepopustljivost, slo po napredku in talent so prepoznali v Švici, Italiji, Avstriji, v Skandinaviji, Nemčiji, ZDA… In tako je Slovenija postala Švica. Seveda, le v športu. A kot je dejal Pini: »To je dober začetek.« Da le ne bo konec že na začetku…
