Marko Letonja se je predstavil s svojim zdajšnjim Filharmoničnim orkestrom iz Strasbourga; izrazno sta se najbolj razplamtela ob Berliozu (Rimski karneval). Korpus sicer ni zapustil vtisa zvočne izjemnosti, a še veliko manj impresivna je bila toga, k ostrini nagnjena, šolska umetnost Brendlovega varovanca, ki je odigral eno slabših izvedb Chopinovega Prvega koncerta, kar sem jih slišal – govorimo o matematičnem veleumu in nekdanjem čudežnem otroškem pianistu Kitu Armstrongu. Toliko o njem. Ob Letonjevem »gostovanju doma« se je v avditoriju zdramil občuten naboj simpatije do dirigenta. Nasprotno pa je nikakor ne neznanega, po karieri boulezovsko večstranskega Matthiasa Pintscherja pozdravil nevtralen aplavz razmeroma maloštevilnih abonentov. Več sorodnega bi lahko našli ob primerjavi dirigentskih postavitev simfonij. Podobno kot ob Chaillyjevem gostovanju na Festivalu Ljubljana sta se, zdaj sicer po naključju, ponudili v poslušanje Beethovnova in Mahlerjeva simfonija z isto zaporedno številko (tokrat sedem). Žal pa interpretacijska oblikovalca nista zvočno odprla že kar neutajljive esence, lastne obema Sedmima – poveličanja glasbene elementarnosti in obenem simfonične umet(el)nosti.
Slovenski dirigent je bil v skladbi »operativen« z enakomerno, a nedefinirano solidnostjo. Letonja očitno ne izhaja iz splošno sprejetega praktičnega izhodišča, po katerem se izvajanje Beethovnovih simfonij začne pri dognanem zvočnem konceptu. Izbral je srednje veliko, danes že običajno zasedbo godal (14, 12 itn.) in nepodvojenih pihal, vendar je z njo ravnal v »velikozvočni« maniri tradicionalistične gošče zbitega tipa, kar je usmerilo izvedbo v prazno razkazovanje mišičja ob dinamičnih stopnjevanjih, hkrati pa ji odvzelo svežino utripa, ki se je vse bolj sprevračal v utrudljivo, nemočno nabrekanje, četudi je bila sicer prav akcentuacija najizrazitejša skrb dirigenta (najmanj pa se je posvečal glasbeni gestikulativnosti in pomenljivemu vodenju glasov; osrednja stavka sta ostala nezanimiva). Kako ovrednotiti takšno izvedbo? Kot uspešen dogodek? Morda – kolikor mu je »uspelo« tudi to, da glasbeno ni povedal skoraj nič.
Podobno je bilo z Mahlerjevo Sedmo pod vodstvom Matthiasa Pintscherja. Vendar je treba dirigenta tudi pohvaliti, zaradi natančnosti »branja« oziroma vodenja v dolgem polifonsko zamotanem organizmu; prav tako gre priznanje odzivni Slovenski filharmoniji, posebno omembo pa si zaslužita delež solo roga in tonski dotik koncertnega mojstra, čigar epizodistika je bila eden redkih barvitejših trenutkov izvedbe. Tehnična izvajalska uresničitev celote je bila na več kot zadovoljivi ravni. Komaj s čim pa se je dosežek dotaknil prikritega sveta najskrivnostnejše med Mahlerjevimi simfonijami. Po hladnem načinu dirigiranja (objektivistična razbremenjenost tempov, ozkost barvne palete, izogibanje stopnjevalski silovitosti in ostrim kontrastom) bi celo smeli domnevati, da Pintscherja iskanje »resnice«, skrite v labirintu med(kon)tekstualnih spojev partiture, sploh ne zanima; v Sedmi vidi pač le progresivno notno gostoto v petih stavkih, brez senc, pridušitev, dvoumnih žanrskih vzgibov (niansersko neizživeti »nočni medigri«, premalo grotesken scherzo), pa tudi brez razvite metafizične in navsezadnje apoteotične moči (nezmagoslavna finalna vrnitev glavne teme prvega stavka). Nehotena krivičnost takega pristopa je v tem, da potiska Mahlerjevo glasbo ravno proti kategoriji samozadostnosti »kapelniške muzike«, če uporabim zmerljivko, ki so je bile večkrat deležne Mahlerjeve simfonije, preden so se dokončno uveljavile kot kulturna dragotina.
Za moje dojemanje se je v »ozračje« zamenljivosti glasbenega z avtonomijo glasbenih orodij vpela tudi noviteta Vita Žuraja za rog in orkester, naslovljena Hawk-eye in izpisana s pointilistično virtouznostjo raznolikih zvočnih perspektiv v obravnavi solista (med registri, tehnično-dušilskimi in artikulacijsko-izraznimi diskurzi briljantno prehajajoči Saar Berger) in njegovega orkestralnega okolja. Žuraj v območju larpurlartistične totalnosti – težka so danes izpovedna pota mlajših skladateljev z nadpovprečnim tehničnim znanjem.
