»Minister za pravosodje dr. Senko Pličanič je odločen, da morajo vsaj nekateri obsojenci vsaj delno pokrivati stroške svojega bivanja v zaporu. Enako kot plačajo stroške kazenskega postopka, je prav, da plačajo tudi stroške izvrševanja kazenskih sankcij. Seveda pa je ob tem treba upoštevati socialne razmere in plačilno sposobnost obsojencev,« so nam na ministrstvu za pravosodje potrdili svoje naklepe o za širšo javnost verjetno privlačni, po mnenju strokovnjakov pa neoliberalistični in zelo problematični ideji o zaračunavanju storitev, ki jih obsojencem »ponujajo« za rešetkami.
Zapornik stane 64 evrov na dan
Vzdušje kriznih časov je populističnim potezam naklonjeno, hkrati pa ideja slovenskega ministrstva za pravosodje ni osamljena. Če smo pred časom brali le eksotične zgodbe, kako morajo svojci kitajskih obsojencev državi povrniti celo stroške usmrtitve ter o kupovanju uslug v latinskoameriških in turških zaporih, so se tudi v bolj primerljivi državi bližje nas, na Nizozemskem, pred tedni začeli poigravati z idejo, da bi obsojenci morali poravnati del stroškov ždenja za rešetkami. Podobno razmišlja tudi minister Pličanič. Letos napoveduje obsežne reforme sistema izvrševanja kazenskih sankcij, vključno z zaporsko zakonodajo, ki bo uredila tudi plačevanje stroškov izvrševanja kazni. Za to imajo več razlogov: »Previsoki stroški oskrbe zaprtih oseb, stalne prostorske težave in premajhno število (za nameček še) slabo opremljenih pravosodnih policistov so le nekatere od težav,« vzroke za napovedane spremembe pojasnjujejo na ministrstvu.
Če se bodo ministrove želje uresničile, bodo prve spremembe doletele tako imenovane vikend zapornike. Gre za obsojence, ki zaporno kazen prestajajo le ob koncih tedna in drugih prostih dnevih, sicer pa redno hodijo v službo. Njim bi ministrstvo zaračunalo tako imenovani zavodski prispevek. »Višino zavodskega prispevka pa bi letno določali glede na stroške oskrbnega dne,« dodajajo na ministrstvu za pravosodje. Leta 2012 je bilo v slovenskih zaporih 86 vikend zapornikov (podatki za lani še niso na voljo), povprečni strošek zapornika pa je lani znašal 64 evrov na dan, v kar so všteti tudi stroški varovanja in plač zavodskega osebja. Če bodo v zakon zapisali, da morajo tovrstni obsojenci poravnati poln znesek stroškov, bi vikend zapornik na leto plačal približno 7200 evrov oziroma nekaj manj kot 600 evrov na mesec.
»Skrajno neoliberalistična ideja«
Naši sogovorniki iz strokovnih vrst populističnemu predlogu milo rečeno niso naklonjeni. »Ideja se mi zdi problematična. Uveljavljeno pravno načelo je, da država ne izstavlja računov obsojencem,« pravi dr. Matjaž Ambrož s katedre za kazensko pravo na ljubljanski pravni fakulteti. »Zapor je odvzem svobode in ne hkrati tudi prikrita denarna kazen. Kazenski zakonik že tako ali tako predvideva tudi denarno kazen, ki jo lahko sodnik izreče poleg zaporne. Plačilo zapora bi kot prikrita denarna kazen lahko rušilo sistem sankcij, kot je predviden v kazenskem zakoniku.« Predlog, da bi se sprva zaračunaval samo vikend zapor, po mnenju Ambroža v sebi nosi potencialno nevarnost, da bi postala ta oblika izvrševanja kazni rezervirana za privilegirane. Za tiste, ki si takšne stroške lahko privoščijo. »Če gledamo zgolj realnopolitično, gre očitno za poskus reševanja slovenskega zaporskega sistema, ki ima sredstva v proračunu omejena. Zato se iščejo viri financiranja, vendar ne vem, ali je to najboljši način,« dodaja Ambrož.
Dr. Dragan Petrovec s kriminološkega inštituta pri pravni fakulteti gre še dlje: »Predlog je že v osnovi skrajno neoliberalističen in skregan s pametjo. Morda celo z ustavo.« Tudi penolog Petrovec opozarja, da plačevanje zapora pomeni dodatno kazen ter da je osnovna argumentacija zapornih sankcij, da morajo biti oproščene plačila. »Gre za nevarnost diskriminacije. Nekaterim plačilo seveda ne bi predstavljalo problema, hkrati pa lahko takšna praksa marsikoga finančno zelo ogrozi. In ne samo njega, temveč tudi člane njegove družine,« o širši socialni sliki obsojencev, ki bi lahko v vrtinec družbenega dna še dodatno potegnila tudi njihove povsem nedolžne sorodnike, razmišlja Petrovec.
Vprašanja, povezana s človekovimi pravicami
Nekdanji varuhinji človekovih pravic dr. Zdenki Čebašek Travnik se ob ministrovi odločenosti pojavlja kar nekaj vprašanj, povezanih s človekovimi pravicami. Med glavne sodijo, kako bodo zagotovili enakost pred zakonom in koliko bo dodatnih stroškov s preračunavanjem in izterjevanjem plačila, oziroma ali bodo tistega, ki ne bo hotel plačati, lahko spravili še v uklonilni zapor. Prav tako se Čebašek-Travnikova sprašuje, kako bodo uravnavali plačilo glede na standard bivanja v zaporu: bodo postelje v večposteljni sobi ali pa v zaporih s slabšim standardom cenejše? Pojavlja se ji tudi pomislek, ali ne bo takšno trgovanje z državo spodbudilo tudi »trgovanja« med obsojenci oziroma kako ga bodo preprečili.
»Nekorektno se mi zdi govoriti o plačevanju teh storitev ob dejstvu, da država obsojencem v času prestajanja kazni zapora ni sposobna zagotoviti opravljanja dela. Znano je, da večina zaprtih v času prestajanja kazni nima lastnih denarnih virov in bi morebitno plačevanje dodatno ogrozilo standard njihovih družin, še posebej otrok. Če država misli, da bi obsojeni lahko kaj prispeval k stroškom prestajanja kazni, bi to lahko uredili po drugi poti – na primer z denarno kaznijo, ki bi jo dodali zaporni,« poudarja nekdanja varuhinja človekovih pravic.
Če pa že načrtujejo omenjeno plačevanje »prispevka«, bi bilo po mnenju Čebašek-Travnikove dosti bolj »pravično«, če bi se ta preračunaval na primer na osnovi odmere dohodnine, kot pa da je odvisen od stroškov oskrbnega dne.
