»Delnice Mercatorja, ki so jih imeli v lasti Infond Holding in družbe iz skupine Pivovarna Laško, je leta 2008 prodajala komisija, v kateri so bili Robert Šega, Andrijana Starina Kosem in Matjaž Rutar. Najvišjo ceno je ponudil Agrokor, o čemer sem obvestil takratnega ministra za gospodarstvo Mateja Lahovnika. Odgovoril mi je, da bo država nasprotovala tej prodaji in da bo pri tem uporabila vse vzvode.«
To je na včerajšnjem začetku glavne obravnave na sojenju zaradi nezakonitega lastninjenja Pivovarne Laško dejal njen nekdanji generalni direktor Boško Šrot. »Lahovnika sprva nisem jemal resno, saj sem bil vendar lastnik jaz in ne on. Zdaj vem, kaj je imel v mislih z vsemi vzvodi. Če bi takrat lahko prodali Mercator, bi bil Infond Holding rešen. Z Ivico Todorićem smo se dogovorili, da najprej kupi 23 odstotkov Mercatorja, še za četrtino delnic pa bi z nami sklenil opcijsko pogodbo,« je vidno razburjeni Šrot pojasnil v skoraj uro trajajočem zagovoru, v katerem je večkrat napadel tudi tožilca Jožeta Kozino. Celo do te mere, da si je prislužil opozorilo sodnice Vladislave Lunder. Šrot je sicer obtožnico označil za »populistično«, sodni proces pa za »tajkunskega«.
Proces, v katerem tožilstvo Šrotu očita zlorabo položaja in opustitev skrbnosti pri črpanju denarja iz podjetij Skupine Laško na račune Infonda Holdinga in družbe Center Naložbe (oba sta bila v lasti Šrota), se bo očitno lomil na treh točkah. Prva je povezana z vprašanjem, ali in kako je lahko Šrot zlorabil položaj, ne da so to storili tudi direktorji Pivovarne Union, Fructala in Radenske, ki so podpisani pod pomemben del od skupno več kot sto milijonov evrov »nasedlih« posojil. Kot je mogoče razbrati iz obtožnice, je Šrot po mnenju tožilstva na enem od sestankov odredil odobritev in nato tudi koordiniral odobritev teh posojil. A dejstvo, da je tožilstvo iz obtožnice izpustilo Dušana Zorka, Tonija Balažiča in druge odgovorne osebe podjetij iz skupine Laško, na katere naj bi pritiskal Šrot, je njegova obramba včeraj označila za »zlorabo prava«. »Jih je Šrot hipnotiziral ali uporabil skrajno silo?« se je spraševal eden od odvetnikov.
Drugo pomembno vprašanje je, ali bo tožilstvu uspelo dokazati, da je Šrot pri operaciji, ki je trajala med novembrom 2008 in junijem 2009, ustvaril premoženjsko korist. Kozina o tem ne dvomi. »S posojilnim tokom od družb pivovarske skupine do Infonda Holdinga in obvladujočih družb je bila Pivovarna Laško oškodovana za dobrih 109 milijonov evrov. Šrotovo podjetje Atka-Prima je imelo korist v enaki višini,« je dejal. Drugače je zatrdil Šrot: »Če bi Infond Holding in Center Naložbe pridobila tolikšno korist, potem ne bi šla v stečaj.« Toda pri tem velja spomniti, da sta oba Šrotova finančna holdinga denar iz pivovarske skupine porabila za poplačilo dela obveznosti do bank. Infond Holding je imel decembra 2009, ko je končal v stečaju, za okoli 210 milijonov evrov obveznosti do upnikov in 14 milijonov evrov premoženja. V postopku gre Kozini na roko tudi premoženjskopravni zahtevek, ki ga je tokrat še pred začetkom sojenja vložila Pivovarna Laško. Z njim od soobdolženih, nekdanjega direktorja Infonda Holdinga Rutarja in dolgoletne Šrotove sodelavke Vesne Rosenfeld, zahteva 69 oziroma dobrih 31 milijonov evrov.
In prav prepletenost trikotnika Šrot-Rutar-Rosenfeldova bo tretja ključna točka sojenja. Šrot naj bi namreč po navedbah tožilstva na Zorka in preostale direktorje podjetij iz pivovarske skupine pritiskal prek Rosenfeldove, ki naj bi z njimi komunicirala in odrejala višino zneskov pri posojilih. Rutar pa naj bi »dal Šrotu Infond Holding na razpolago«. Včeraj ni bilo mogoče razbrati, da bi se Rosenfeld ali Rutar s tožilstvom pogajala o krivdi. Ravno nasprotno, Rosenfeldova nam je dejala, da niti ne ve, kaj se ji očita, bo pa vse trditve tožilstva ovrgla v zagovoru. Šrot in Rosenfeldova imata status osumljencev tudi v preiskavi nezakonitosti pri lastninjenju Letrike, pri katerem je njenim menedžerjem leta 2007 pomagal Šrotov krog. Tudi v tem primeru so denar za nakupe delnic prek podjetij v lasti Rosenfeldove posojala podjetja iz skupine Laško.
