Ko v hribih nad Spodnjo Idrijo poveljnika PGD Vrsnik Mateja Homca in predsednika društva Marka Veharja vprašam, koliko so stara njihova vozila, se spogledata, kot da bi tehtala, kdo od njiju bi mi povedal resnico in ali bi mi jo sploh povedala. Da bi bila zadrega manjša, začneta z najmlajšim terenskim vozilom, ki je staro devet let. Nato predstavita osrednje napadalno vozilo, tovornjak s cisterno, ki bo kmalu praznoval 40-letnico. »Zanesljiv je toliko, kolikor pač je, še vedno pa je bolje kot nič,« skomigneta. Ti dve vozili ob zadnjih posredovanjih ob ledeni ujmi nista bili dovolj, zato so gasilci vozili na teren tudi s svojimi avtomobili. »Srečo imamo, da živimo na podeželju, kjer je pri vsaki hiši kakšen traktor, sem in tja kakšno avtodvigalo, s tem smo si pomagali,« pojasni Homec.
Oprema za ledeno ujmo: ena motorka in čelade
V društvu so med opremo za tako zahtevno intervencijo imeli zgolj eno motorno žago in čelade. Zelo prav bi jim prišel agregat, pa ga v društvu nimajo »Osebno varovalno opremo za gasilce imamo urejeno, radioveze oziroma komunikacije tudi. Za gašenje požarov smo opremljeni solidno, medtem ko za tehnična posredovanja veliko slabše,« pravi Vehar. Med tem, ali bi nekoga poslali na izobraževanje ali kupili motorno žago, jim na srečo še ni treba tehtati. Izobraževanje jim krije Idrijska gasilska zveza. Želijo pa si boljše opremljenosti. S prireditvami in inovativnostjo se trudijo obogatiti proračun, a zadnja leta je tudi s tem vse težje. Nov kamion s cisterno bi jih stal več kot 200.000 evrov, oprema enega operativnega gasilca stane od 1500 evrov naprej. Želijo se usposobiti tudi za prve posredovalce z znanji temeljnih postopkov oživljanja in prve pomoči. Zato že vedo, da bi morebitna donirana sredstva namenili za nakup defibrilatorja. V vsej krajevni skupnosti z več kot 600 dušami ga namreč nimajo.
Vrsniški gasilci so prepričani, da je vsak podarjeni evro za gasilce večkrat obogaten. »V nekaterih krogih so se pojavile govorice, da je gasilcev preveč, da tako ali tako nimamo nobenih intervencij in da bi bilo treba naše število zmanjšati. A ravno ta ujma je pokazala, da bi bila brez manjših društev, ki delujemo čisto lokalno, kriza še hujša. Poznamo ljudi, objekte, teren, tega ena velika mestna enota ne more nadoknaditi. Če smo z ekonomskega stališča za marsikoga čisti strošek, se v takih primerih pokaže, da to ni res,« je jasen Vehar.
Strop se jim ruši na glavo
»Naše probleme lahko vidite zgoraj,« pravi Toni Muhič, predsednik Prostovoljnega gasilskega društva Hruševje, in s prstom pokaže proti stropu enega od prostorov gasilskega doma, v katerem se pogovarjamo. »Dotrajan objekt, ki je sicer v lasti krajevne skupnosti, se nam ruši na glavo. Na sanacijo čakamo že 15 let. Z občino se pogovarjamo, da bi vsaj deloma prišla na vrsto prihodnje leto.« Pod isto streho nimajo dovolj prostora niti za vozila. »Trenutno smo pridobivamo papirje za dolgo pričakovano novo garažo, ki naj bi jo s pomočjo občine Postojna morda še letos spravili do strehe.« Občina jim je v lanskem letu, ko so prišli na vrsto Hruševci, financirala tudi nakup petih kompletov osebne zaščitne opreme. Od skupno 18 operativnih gasilcev v društvu je tako zdaj ustrezno oblečenih, obutih in zaščitenih 12. »Nove zaščitne obleke smo zadnja leta dokupovali z lastnimi privarčevanimi sredstvi. Najprej dve, ko je bilo s krizo sredstev vse manj, pa po eno na leto,« dodaja poveljnik društva Gašper Lumbar. Skrbi jih tudi, kako bodo oblekli podmladek.
Zbirajo odsluženo železo
S pomočjo občinskih sredstev so, kot bi slutili, tik pred ujmo kupili tudi nov agregat in potopno črpalko, ki so jo v teh dneh posodili ogroženim prebivalcem v Planini. So pa po besedah prostovoljnega gasilca Tomaža Dolenca zadovoljni, da so iz lastnih sredstev in z lastnim znanjem dobro informacijsko podprti. Vzpostavili so nov sistem alarmiranja. »Tri četrtine naše opreme so v zadnji ledeni ujmi uporabljali na štabu občinske civilne zaščite v Postojni, tako sami skorajda nismo imeli s čim delati,« pripomni Dolenc.
Ob gasilskem domu PGD Zagorje v sosednji pivški občini stoji kontejner, kamor lahko krajani prinesejo odsluženo železo. Gasilci pa ga prodajo. Da, tudi tako si pomagajo v časih, ko pride vsak evro prav, pove poveljnik Gregor Kristan. Nekaj dobijo tudi od dohodnine, ki jo zavezanci namenijo društvu, članarine, vsake toliko jih osreči kakšna donacija.
Odkar imajo od lani v garaži novo, dolgo pričakovano gasilsko vozilo za gašenje gozdnih požarov, Kristan pravi, da se glede opremljenosti ne smejo preveč pritoževati. »Moti pa me, da si moramo za vsako potrebno nabavo toliko prizadevati, upravičevati in pojasnjevati. Na občini so računali, koliko stane gasilsko vozilo, ki stoji v garaži. To se mi ne zdi primerno. Že če izvozi samo enkrat in takrat reši za 100.000 evrov škode, se izplača.«
Ko je govor o pogojih delovanja, gasilci ne morejo mimo birokracije in državne pogoltnosti. »Zadnja intervencija je trajala devet dni, urejanje papirjev pa potem še 14 dni,« pravi poveljnik zagorskih gasilcev Kristan. Predsednik vrsniških Marko Vehar pa pripomni, da morajo od denarja, ki so jim ga ljudje darovali, in od svojega prostovoljnega dela v dobro vseh ljudi državi ob vsakem nakupu opreme, s katero rešujejo življenja, odšteti še davek. In to celoten.
