Gospod Lavrinc nam je razložil, da strankam svetuje nakup najmanj treh sadik, saj si lahko tako zagotovimo najbolj širok čas zorenja plodov. Ob široki ponudbi sort ameriških borovnic je zato priročno, da izberemo eno sadiko zgodnje, eno srednje in eno pozne vrste, saj nam tak nabor prinaša plodove od junija do konca avgusta. Lastnosti sort, ki so za kupca sadik najpomembnejše, so čas zorenja in debelina plodov, kjer je narava sklenila zanimiv kompromis. Sorte z najdebelejšimi plodovi imajo najmanj jagod, sorte z najmanjšimi pa so ponavadi tiste, ki so po številu borovnic najbolj polne, čeprav v primerjavi z debelejšimi sortami niso takšna paša za oči.
Ena izmed napak kupcev je podcenjevanje vzgoje, saj je ameriška borovnica rastlina z zelo specifičnimi zahtevami. Potrebuje zelo kislo zemljo in previdno zalivanje, saj je zelo občutljiva za pomanjkanje ali presežke vode. Pravzaprav sta zemlja in voda tisti točki, okoli katerih se vrti vsa vzgoja in sta najpomembnejša pogoja za dobro rast ameriških borovnic. V nasadu smo izvedeli tudi, da ni najbolj priporočljiv nakup sadik v velikih vrtnarskih centrih, kjer jih prodajajo v majhnih loncih v pregnojeni zemlji. Lavrinc svoje sadike izkoplje iz zemlje šele ob prihodu kupca, saj tako zmanjša šok, ki ga rastlina doživi ob presaditvi na novo lokacijo.
Priprava tal
Za gojenje ameriških borovnic je najbolj primerna šota, ki jo prodajajo v vrtnarskih trgovinah. Dobra alternativa se zdi tudi barjanska šota, vendar je pri takšni izbiri potrebno nekaj previdnosti, saj bo zemlja z gnojenega travnika vsebovala preveč kalcija, ki škodi borovnicam.
Kupljeno šoto zmešajte z žaganjem, lubjem, starim gnojem ali kompostom. Tako pripravljeno šoto do polovice nasujte v izkopano jamo, široko približno 80 x 100 centimetrov in globoko nekaj manj kot pol metra. Sadike naj bodo druga od druge oddaljene vsaj meter in pol, čeprav nekatere sorte dopuščajo manjšo razdaljo. Šoto je nujno ločiti od zemlje ob robu jame, saj bi se v nekaj letih zemlji tako premešali, da bi rastlina propadla. Zanemarjanje takšnega ločevanja navaja Lavrinc kot najpogostejši vzrok, da rastline po dveh ali treh letih propadejo. Za ločitev zadostuje, če izkopano jamo obdamo z deskami, lahko pa sadike posadimo v polovico 200-litrskega soda ali pa jamo obložimo s polietilensko folijo. Polovico pripravljene jame nasujemo s pomešano šoto, nanjo dodamo kilogram gnojila za ameriške borovnice. Ker ne potrebujejo preveč gnojenja, jih lahko kaj hitro pregnojimo – ob omenjeni pripravi je dovolj, če jih pognojimo enkrat na leto. Na zasajeno sadiko nasujemo še preostalo šoto, ki jo pri vrhu oblikujemo v stožec okoli sadike, kar je ravno obratno od sajenja večine drugih vrtnih rastlin. Takšno nasutje zagotavlja odtekanje vode in s tem lažji nadzor nad vlažnostjo prsti.
Voda
Ameriška borovnica je občutljiva rastlina. Stožčasto nasutje omogoča odtekanje presežka vode ob pogostem deževju. Preverjanje vlažnosti prsti mora biti redno, je pa preprosto. Po izkušnjah Lavrinca je zanesljivo, če preverimo zemljo v globini prsta – tam mora biti vedno vlažna. Zato svetuje, da ob daljši odsotnosti, kot je recimo odhod na dopust, zagotovimo zalivanje. Poleg avtomatskega napajanja vam svetujemo še alternativno možnost – dogovor s sosedi.
Na štirih hektarjih Ljubljanskega barja je Ferdinand Lavrinc začel gojiti nasad že pred skoraj 25 leti. Začelo se je s popoldansko dejavnostjo z nekaj vrstami, hobi pa je v četrt stoletja prerasel v sistemsko gojenje 65 sort. Skozi leta so se soočili z mnogimi težavami; napadi ptičev, ki so prišli pod zaščitne mreže, neurji, invazijo voluharic. Morda je na koncu primerno omeniti inovativno odstranjevanje škodljivcev, ki ga prakticira gospodar. Čeprav so napadi voluharic grozili, da bodo uničili nasad, je zavrnil običajna kemična sredstva. Ostal je v stiku z naravo in v svojo hišico sredi nasada pred leti pripeljal štiri mačke, ki še danes varujejo njegov obsežen nasad.
