Ker zavetišča po navadi opravljajo resnično pomembno in humano vlogo, smo se zato pozanimali, kako njihovo delo sploh poteka in kolikšna je možnost, da imamo z zdravjem njihovih živali težave.
Zavetišče vsako žival pripravi na posvojitev
Zavetišče za živali Ljubljana ima v nasprotju z drugimi zavetišči, ki imajo z izvajalci veterinarskih storitev sklenjene samo pogodbe, celo lastno veterinarsko ambulanto, ki vsakega novega stanovalca podrobno pregleda. Opravijo splošni pregled oči, ušes in telesa ter teste okuženosti, žival zaščitijo pred notranjimi in zunanjimi zajedavci, ob primernem času pa jo še cepijo proti kužnim boleznim in sterilizirajo oziroma kastrirajo. Oddaja je na vrsti šele, ko sta pes ali mačka povsem zdrava; če pa temu ni tako, posvojitelja opozorijo in mu naročijo, kako mora terapijo nadaljevati doma.
Marko Oman, vodja zavetišča, pravi, da si za vsako posvojitev vzamejo čas. Novega skrbnika seznanijo z vsemi informacijami, ki so jim znane, tako s preteklostjo živali kakor tudi z njenim zdravstvenim stanjem in vedenjskimi navadami; spodbujajo pa ga tudi, da se pred posvojitvijo z njo nekoliko spozna in poigra. Njihove živali so zaradi nenehne navzočnosti veterinarja zdravstveno odlično oskrbljene, toda pri kosmatincih, ki v zavetišču ostanejo le kratek čas, je seveda mogoče, da katera bolezen ostane skrita oziroma da je niti ni bilo mogoče predvideti.
Ljudem, ki bi radi posvojili ljubljenčka, pa svetuje, da tega ne storijo zato, ker menijo, da je treba živali iz zavetišča rešiti, saj je za njih tam pravzaprav povsem dobro poskrbljeno. Za posvojitev naj se odločijo samo, če želijo kosmatincu ponuditi nov topel dom, predvsem pa kakovostno oskrbo. Sicer je živalim mogoče pomagati tudi drugače. Donacije zavetišču omogočajo nudenje nadstandardnih storitev - denimo vzgoje, ki omogoča lažjo oddajo živali, ki po naravi niso tako dobro prilagojene življenju s človekom.
Največ zdravstvenih težav z mladički preprodajalcev
Magistrica veterine Sabina Stariha Pipan, zaposlena na zasebni kliniki za male živali Prva-K v Ljubljani, pravi, da se pri svojem delu ne srečuje pogosto z bolnimi živalmi iz zavetišča. Te namreč načeloma že pred oddajo dobro pregleda in po potrebi pozdravi veterinar, ki ga zaposluje zavetišče. Seveda pa dodaja, da se v zavetišču nemalokrat znajdejo tudi živali, za katere do tedaj nihče ni primerno skrbel, zaradi česar je mogoče, da so vsaj nekaj časa še nekoliko bolj občutljive in hitreje zbolijo.
Poudarja, da se s pravimi zdravstvenimi težavami srečujejo pri psičkih in muckih, ki jih ljudje kupujejo od preprodajalcev. Ti namreč prodajajo živali, ki jih v tujini, kjer to ni izrecno prepovedano z zakonom, načrtno gojijo na pravih farmah. Tu živijo v izredno slabih pogojih; ko pa se več ne morejo razmnoževati, jih enostavno zavržejo. Dodaja, da so mladički sicer po navadi cepljeni, vendar pa jih v želji po čim večjem zaslužku velikokrat prodajo, še preden sploh razvijejo imunost. Včasih pa so celo cepljeni, čeprav kažejo znake splošne oslabelosti.
Po besedah veterinarke pri takšnih živalih mnogokrat zdravijo parvovirozo in druge virusne okužbe črevesja, garje, bolhe in druge zunanje ter notranje zajedavce, celo pasjo kugo ter seveda splošno onemoglost. Ker ima veliko bolezni inkubacijsko dobo, mladički ob nakupu delujejo zdravi, huda bolezen pa nastopi šele, ko ga pripeljemo domov. Kljub temu, da jih mnogi ljudje kupijo, ker jih gane njihova zanemarjenost, pa Sabina Stariha Pipan to močno odsvetuje. Čeprav morda pomagamo enemu, ga bo namreč preprodajalec hitro nadomestil z drugim. Takšno mučenje živali bo po njenem resnično zaustavil edino popoln bojkot.
Veterinarka Prve klinike zato svetuje, da čistokrvne živali kupujemo izključno pri vzrediteljih, ki jih nadzirata kinološka in felinološka zveza. Ti ob prevzemu mladička omogočajo tudi, da lahko vidimo, kako živi njegova mamica. Če pa pasma ni tako pomembna, Sabina Stariha Pipan toplo priporoča prav posvojitev živali iz zavetišča.
