Toplina doma
»V podjetju smo se spraševali, kaj dati ljudem, ki ustvarjajo toplino doma in Mojega doma. Naše zelo tesno sodelovanje namreč poteka že vse od leta 2001, sodelovanje, ki ni grajeno le na poslovnem odnosu, ampak v veliki meri odraža tudi prijateljske vezi. Kakor mi spoštujemo ekipo priloge, tako očitno ekipa Mojega doma spoštuje našo ekipo Tondacha, ki je dejansko najbolj smele korake začela delati v tem stoletju, natančneje, eno leto prej. In zato sva z Jožetom Štraklom, direktorjem podjetja, rekla, da vam moramo pokloniti nekaj, kar simbolizira dom. Nekaj, kar rad podariš, ker ceniš tudi sam. In od nekdaj je bila to, na naših kopih gline, v proizvodnji, na njivi, gradnji in po uspešno prekriti strehi ter drugih delih, dobra malica z dobrim kolačem domačega kruha. Kruh simbolizira prenos topline, domačnosti in pozornosti. Ker vemo, da je dobre stvari vredno deliti, smo članom ekipe Miranu Kumpu, Domnu Rantu in Tomažu Bukovcu prinesli vsakemu po hlebec pravega rženega kruha. Ker je dobre stvari vredno deliti in ker vemo, da bomo s to simbolično gesto dobre stvari delili prek njih in priloge tudi z vsemi bralci,« je na prireditvi povedala Marja Dolamič, ki pa ni mogla mimo anekdote.
Marja in Tondach
Tesnejše sodelovanje priloge Moj dom s podjetjem Tondach smo začeli s prvim intervjujem z direktorjem Jožetom Štraklom junija 2002. Intervju, ki je bil več kot zanimiv, tudi zato, ker je takrat Štrakl smelo napovedoval rast prodaje njihovih strešnikov in še posebno rast engobiranih strešnikov, kar se je kasneje izkazalo kot več kot točno. Članek smo takrat naslovili s Pečeno v Sloveniji. Nekaj mesecev kasneje smo predstavili kompletno proizvodnjo podjetja Tondach, naš sodelavec Andrej Kek pa je članek naslovil z besedami: Pečeno v Prekmurju. In je seveda takoj nastal problem. Križevci, kjer je proizvodnja Tondacha, so namreč v Prlekiji in očitno je bilo to nekaj podobnega, kot če bi napisali, da je Kostanjevica na Krki na Štajerskem, Brežice pa na Dolenjskem; čeprav moram priznati, da so mi Brežice še vedno bolj domače in povezane z Dolenjsko kot pa s Štajersko (se opravičujem, ampak ne morem iz svoje kože).
»Takrat pa se je usul plaz klicev v našo prodajo, češ ali smo res preselili proizvodnjo v Prekmurje. In smo spoznali, kaj pomeni promocija v Mojem domu, saj smo bili deležni izjemne množice odzivov iz vse Slovenije. Tudi kasneje, ko smo bili na sejmih, so nas ljudje spraševali, kaj je z našim Prekmurjem, ekipa priloge pa je pojasnila napako in se tudi opravičila. Očitno pa nekaj velja: vsaka stvar je za nekaj dobra. In tako se je naše sodelovanje samo še okrepilo,« je pripovedovala Marja Dolamič, ki pa ne ve neke druge anekdote.
Nekoč jo je eden izmed avtorjev v nekem članku preimenoval in napisal namesto Marja Dolamič kar Marja Tondach. No ja, pa se ni kaj dosti zmotil... Ampak vrnimo se v Prlekijo. Naš sodelavec Andrej Kek je v Križevce res prišel čez Muro, ampak kaj, ko je Muro prestopil dvakrat. Enkrat pri Radencih, ko je stopil na prekmurska tla, in drugič pri Murski Soboti, ko se je vrnil v Prlekijo... Opravičilo je sledilo, Andrej Kek pa je dobil ukor pred izključitvijo in ni smel mesec dni nič pisati in tudi zato ta prispevek piše Hinko Humer (no ja, obe imeni sta psevdonim istega avtorja).
Nismo pa napisali, kdo je spekel kruh. Marinka. Katera Marinka? Stajnkova. Žena Srečka Stajnka z oddelka prodaje in odpreme v Tondachu, kar spet pove svoje. Da podjetje v Križevcih v Prlekiji (!!!), Tondach, živi tudi z družinami svojih zaposlenih. Kdo pa vendar speče pravi domači kruh? Gospodinja!
Mansarde odpiramo prostoru in življenju
Nekaj dni po obletnici, ki smo jo proslavili na Gospodarskem razstavišču, pa smo dobili še eno presenečenje. Pravo torto z logotipom prve številke naše priloge, ki ponosno krasi tudi majice priloge, ki smo jih posebej stiskali.
Vodja marketinga podjetja Velux Katja Ličen Pajenk in asistentka v marketingu Nina Rejic sta se namreč odločili, da moramo naše 15-letno sodelovanje še posebej zaznamovati, in sta se potrudili s torto, ki je bila res originalna, z logotipom prve naslovnice. »Kajti ko slavite vi, slavimo tudi mi,« se je nasmejala gospa Katja. »Naše podjetje je bilo ustanovljeno leta 1996, februarja, vi pa ste začeli izhajati tri mesece za nami. Naš direktor Vojko Golmajer (podjetje vodi že petnajst let) je bil prvi gost takrat vaše nove rubrike Pogovor med malico v 39. številki priloge in lahko rečem, da je naše sodelovanje res trdno. Vprašali boste, zakaj. Oglašujemo tudi drugje, tiskani mediji in posebej vaša priloga pa nam kot oglaševalcem dajejo dodatno možnost. Ni naša želja le oglaševati, ampak povedati nekaj več. Ne le prodati in vgraditi strešno okno, ampak narediti mansardo prijetno za bivanje. In tukaj smo v vaši prilogi našli odličnega sogovornika, ki je bil pripravljen prisluhniti nam kot strokovnjakom določenega področja,« je pripovedovala Katja Ličen in skoraj ponovila besede iz enega zadnjih uvodnikov.
Zanimivo pa je, da ga je spregledala, kar sploh ni slabo, saj imajo tako uvodnik in njene besede dvojno sporočilo. Naš pogled na sodelovanje z oglaševalci in pogled oglaševalcev na sodelovanje z nami. Ki sta očitno več kot usklajena. Tudi zato ni naključje, da smo v naši prilogi pogosto zapisali, da tako kot v montažni gradnji vedno govorimo, da je korak pred klasično gradnjo, podobno so strešna okna korak pred preostalim stavbnim pohištvom. Tako v smislu izolativnih stekel, varne zasteklitve (zunanjih in notranjih stekel), ki je v strešnih oknih danes standard, zračenju, balansiranju izolativnosti z upoštevanjem okna kot pozitivnega elementa v vplivu na toploto notranjosti. Ko proizvajalci bolj priporočajo dvoslojna stekla (na severni in res mrzli strani tudi trislojna) in zunanja senčila za preprečevanje poletnega pregrevanja ter notranja senčila, ki imajo poleti samo funkcijo senčenja, pozimi pa tudi preprečevanja toplotnih izgub (notranje senčilo za kar od 15 do 21 odstotkov izboljša toplotno zaščito). Seveda pa strešna okna vodijo tudi na področju elektrifikacije oken in še bi lahko naštevali, vse skupaj pa je združeno v besedah, ki jih je izrekel Golmajer že v prvem intervjuju. Da je njihov cilj narediti mansardo, prijetno za življenje in bivanje, ali morda še lepše rečeno (intervju maj 2008): mansarde odpiramo prostoru in življenju. Ali v zadnjem intervjuju: ves čas delamo za razvoj. Ekipa Mojega doma tudi!
