Zelo dobro jo poznajo tudi bralci Dnevnikove priloge Moj dom, ki jim s svojimi nasveti že vrsto let pomaga do lepšega, bolj urejenega stanovanja. Intervju z Darjo Hughes je bil objavljen v Dnevnikovi prilogi Nika.
Vsi radi živimo v lepo urejenem domu, vendar ga marsikdo ne zna domiselno opremiti. Kaj je pravzaprav delo notranjega oblikovalca?
Osnovna naloga notranjega oblikovalca je kombinacija stila ter strokovnega znanja o razsvetljavi, funkcionalnosti prostora in materialih ter še vsega, kar spada zraven. Se pravi, da moraš povezati svojo strokovnost s tistim, kar bi naročnik rad imel, in ne vsiljevati svojega stila, temveč kombinirati in znati postaviti definicije. Jaz pravim, da je vedno treba znati strokovno razložiti, zakaj je nekaj tako – ne zato, ker je to všeč meni kot oblikovalki, ampak ker za vsako potezo stoji strokovna definicija.
Kakšen je po vašem mnenju uspešen interjer?
Louis Sullivan, znamenit ameriški arhitekt prejšnjega stoletja, je dejal, da oblika vedno sledi funkciji. V prostoru torej najprej gledamo na funkcijo, kajti še vedno je to primarno bistvo notranjega prostora. Estetika se mora nekako uskladiti, če že ne podrediti oblikam notranjih zakonitosti. Je pa seveda bistvena pri ustvarjanju občutkov – vzdušja, ambienta torej. Ampak če je funkcija pri tem zanemarjena, seveda nismo nič dosegli in lahko govorimo o kiču.
Kaj raje in pogosteje urejate – zasebne domove ali javne prostore?
Večinoma imam zasebne naročnike. Tudi sicer raje delam s posamezniki, ker se mi zdi, da pri njih bolje apliciram svoje znanje. Rada pa oblikujem tudi prostore restavracij, kar je bila moja prva specializacija. Restavracije so mi ljube zato, ker lahko v njih še bolj kot v zasebnih rezidencah pustim svoj pečat. Naročnik ima mogoče malo manj besede, ker je pomembnejše, da je zadoščeno ciljni skupini – gostom, ki bodo v lokal prihajali. Zelo veliko je ambientov, s katerimi estetsko na videz ni nič narobe, ampak ko stopiš vanje, imaš občutek, da nekaj ni prav. Tako je veliko denarja porabljenega na napačen način. Če hočeš urediti ambient za dušo, ga je zelo težko vnaprej določiti, to ni tehnična zadeva. Občutek dobiš šele, ko si v prostoru. Zato bi v proračunu vedno moralo ostati še nekaj dodatnega denarja za ambientalne dekorativne elemente ali manjše spremembe, ki se porajajo v zadnjem trenutku.
Kako poteka vaše delo v praksi, ko pridete v neko stanovanje ali poslovni prostor in imate nalogo, da iz njega naredite nekaj več?
Seveda moram »pacienta« najprej videti in občutiti prostor, pa četudi je še v tretji gradbeni fazi ali pa je že v uporabi. Sam načrt mi pove zelo malo, mogoče samo osnovne funkcije, treba pa je poznati še svetlobo, pozicijo, višino in druge dejavnike. Na kraju samem naredim analizo stanja in moram biti sposobna takojšnje ocene oziroma kritičnega pogleda na situacijo. Spet se bom zatekla k izrazu pacient, ki mu je treba postaviti pravilno diagnozo. Ne gre za to, kaj misli naročnik ali jaz, ampak se je vedno treba nasloniti na definicije, ki so v prostoru brezkompromisne, tako z vidika funkcije, svetlobe in namembnosti ter kako temu ustrezajo materiali in barve, tako da je ambient nazadnje pravilno atmosfersko animiran in seveda funkcionalen. S teh vidikov najprej pogledam, kje so največje napake, in seveda vprašam tudi naročnika, kaj njega moti, potem pa prideva skupaj do rešitve. Nič ni naključno, nič ni prepuščeno modnim ali morda mojim muham, in tudi če je naročniku nekaj všeč, mora tisti element pristajati v kontekst prostora. Ko narišem koncept, se z naročnikom dogovorim, ali ga bom spremljala pri vsakem koraku, tudi v povezavi s podizvajalci. V takem primeru se na sestankih sproti dogovarjamo o potrebnih delih v teku projekta. Pri gradbenih posegih ali preoblikovanju prostorov se vedno postavljajo vprašanja, ki niso takoj razvidna. Vsega seveda ne moreš narisati, poleg tega se pojavljajo nove situacije, ki jih ni mogoče predvideti. Tukaj vidim svojo prednost – da sem z naročnikom ves čas, dokler projekt ni končan.
Ampak naročnik ima vendarle svoj okus in mu je lahko všeč določen stil…
Seveda me zelo zanima, kakšen je okus naročnika, katere so njegove priljubljene barve, ali bo prostor namenjen za sprostitev ali formalne dogodke. Zanima me, kdo je oseba, ki bo prostor uporabljala – ali je po naravi minimalist ali človek, ki pusti vse ležati naokoli. To je odvisno od značaja. Ne morem nekomu, ki ima rad udobje, urediti prostor v minimalističnem stilu, čeprav mu je to všeč. V tem je tudi veliko psihologije.
Se vam je že zgodilo, da ste imeli z naročnikom popolnoma različne poglede na notranjo ureditev?
S tem največkrat nimam težav. Moj osebni okus nima nobene zveze z okusom naročnika. Na to gledam zelo profesionalno. Naročniku vedno poskušam strokovno razložiti, zakaj je nekaj tako ali drugače. Če res ne prideva skupaj, potem obvelja kompromis. Pripravljena sem se ukloniti do tiste točke, dokler je to še funkcionalno in estetsko smiselno, nikakor pa ne, če je rezultat strokovno oporečen. Zadoščeno mora biti tudi estetiki, saj oko takoj zazna neskladnost in neravnotežje. Nisem tip oblikovalke, ki bi videla na primer stol in rekla naročniku, da sem si ravno tistega zamislila pri njem. To bi bilo samoljubno in to ni moj cilj. Če pa gre za element, ki si ga je naročnik zamislil, ki mu je ljub in ki sodi v prostor v smislu skladnosti, ravnotežja, barve in funkcije, potem ne vidim problema.
Kaj menite o novih trendih na področju notranjega dizajna? Jih uporabljate pri svojem delu?
To je neizbežno, ampak morate vedeti, da so trendi v Sloveniji čisto drugačni, kot so na primer v Ameriki. Že v Nemčiji ali Angliji je vse drugače, tako da se moraš vedno prilagoditi lokalnemu okusu. In čim manjša je populacija, bolj so trendi uniformirani. Ker pri nas ni toliko multikulturnosti, ki je ustvarjalec trendov, ni toliko različnih stilov. Tudi s finančnega vidika ni tako velikega razpona kot kje drugje. Sicer pa v glavnem velja pravilo: bolj ko ima naročnik širše obzorje, bolj drzen in duhovit je lahko njegov življenjski prostor. Lahko bi celo rekli, da skozi stil in vsebino nekega stanovanja spoznavamo značaj človeka.
Ali mora biti oprema za sodobno urejen interjer nujno draga in z dizajnerskim podpisom?
Sploh ne. Nekatere stvari naj bodo kakovostne in malo dražje – to so osnovni materiali, kot so okna, vrata, tla, ki bodo zdržali toliko kot stanovanje in ki bodo preživeli določen stil, ki velja nekaj let. Bolj ko je neki stil moden, bolj je kratkotrajen. Gledati je treba na univerzalnost – da so recimo tla, tudi če zamenjamo opremo, še vedno usklajena z njo. Ne vidim smisla v tem, da kupite zofo v najvišjem cenovnem razredu, po luči pa greste na primer v Dipo, ker se pričakuje, da bo vsa oprema v višjem cenovnem razredu. Tudi za manj denarja lahko dobite kakovostno opremo. Pomembno je najprej napolniti svojo dušo, ki pa se ne hrani z dragimi materiali. Velikokrat vidimo drago urejene prostore, ki so neosebni in hladni. Zato interjerja ne bi nikoli smeli opremljati tehnično usmerjeni ljudje, temveč moraš imeti za to predvsem in najprej umetniško žilico.
Smo v Sloveniji naklonjeni temu, da nam prostore uredi strokovnjak?
Na tem področju se zadeve premikajo, vendar zelo počasi. Velikokrat naletim na ljudi, ki opremljajo hišo in jim za ureditev zmanjka nekaj tisoč evrov. Ampak na žalost je ves občutek doživljanja prostorov nazadnje večinoma odvisen le od teh. Barve, svetloba, materiali – to so stvari, ki nas obkrožajo in vplivajo na naše psihološko počutje. To je del našega življenja, saj doma preživimo pol dneva. Mogoče veste, kaj vam je všeč, ampak v množici ponudbe je do tega težko priti. Vedno je treba vedeti, čemu je treba reči ne. Če veš, kaj izločiti, potem si že na konju. Stvar je v detajlih – kako jih spraviti skupaj, da je vse v ravnotežju, da ima smisel, da je barvno usklajeno in urejeno svetlobno pravilno. O tem pa je že treba nekaj vedeti.
Kaj lahko svetujete tistim, ki stanovanje opremljajo sami?
To je odvisno od tega, v kakšnem prostoru se vidite, kaj vam je ljubo. Če vam je zelena barva zoprna, je ne izberite, čeprav je trenutno modna. In če vam je všeč živo rdeča, ne boste z njo prepleskali vse stene dnevne sobe, ker vas bo čez nekaj časa naredila živčne, ampak boste izbrali detajle v tej barvi. Predvsem morate vedeti, zakaj nekaj da in zakaj nekaj ne. S poznavanjem osnovnih elementov in tistim, kar želimo, lahko naredimo nekaj, kar bo najprej služilo nam in naši duši, pa če je omara nova ali stara sto let.
Nam lahko zaupate, kateri so vaši največji in najljubši projekti?
Joj, toliko jih je bilo… Eden od teh je zagotovo vinska klet v dvorcu Strmol v Rogatcu pa hotel Štorman v Celju, čeprav je od tega že trinajst let. In tudi tale projekt, restavracija El Clasico, mi je bil všeč, čeprav je šlo za preureditev. Vsak projekt je nekaj novega in edinstvenega. Najbolj fascinantno je imeti možnost, da si ogledaš stanje prej in potem. Delati nekaj na novo ni izziv, ko pa nekaj delaš še enkrat, se postaviš v prostor in prostor raste s teboj kot otrok. In če imaš pametnega investitorja, iz projekta potegneš največ.
Študirali in tudi delali ste v Torontu, kjer ste spoznali svojega soproga, po rodu Irca.
Vedno sem bila umetniško nadarjena, ker sem tudi pianistka in slikam. Moj prvi poklic je sicer germanistka, vendar me je privlačila umetniška plat oblikovanja ambienta, tako da sem se v Torontu vpisala na akademijo za notranji dizajn. Soprog je imel svoje podjetje, jaz pa sem mu pomagala pri opremljanju predvsem restavracij in hotelov pa tudi zasebnih rezidenc. Potem sva se preselila v Slovenijo in pred petnajstimi leti ustanovila podjetje Hughes Design + Marketing, ki ga vodim.
Ker sta z možem oba notranja oblikovalca, si predstavljam, da imata čudovito urejen dom.
Po funkciji je zagotovo najboljši, kot je lahko, sicer pa je moj dom odraz mojega značaja. Zelo rada imam udobje, zato je moj dom zelo udoben zame in za mojo dušo ter se v njem dobro počutim. Impresioniranje drugih, moda in statusni simboli me sploh ne zanimajo. Pohištvo imamo od vsepovsod: iz Irske, Kanade, Slovenije. Imamo staro, novo, takšno in drugačno. Vsega po malem, a vse nekako gre skupaj. Stil je nekakšna eklektična mešanica; če bi dom opremljala danes, bi ga verjetno drugače. Marsikaj bi v njem lahko zamenjala, ampak bolj kot to, da kupiš novo pohištvo, se mi zdi pomembno, da greš na dopust. Zelo rada uživam in se moram v vsakem trenutku imeti dobro. Pa tudi če stanovanje ni v najlepšem redu, se grem ob lepem vremenu raje zabavat s prijatelji, na sprehod ali pa delat na svoj vrt, ki mi predstavlja moj sanjski svet. Živimo samo enkrat in vsak trenutek je nenadomestljiv, zato je nadvse pomembno, kako, s kom in v kakšnem okolju ga preživimo. To je moje glavno vodilo pri opremljanju prostorov in to poskušam prenesti tudi na svoje stranke.
