Terasa oziroma balkon se danes izvaja v najrazličnejših oblikah, konstrukcijah in postavitvah, ki so bolj ali manj izpostavljene zunanjim vplivom in s tem vlagi. To pa lahko bistveno vpliva na dolgotrajnost in obstojnost uporabljenih in vgrajenih gradbenih materialov, s tem pa seveda tudi na funkcionalnost tega prostora.
Zaradi svoje izpostavljenosti vremenskim vplivom so poškodbe zaradi delovanja naravnih sil (dež, sneg, visoke in nizke temperature) zelo pogoste in še posebno izrazite, kjer izvedba terase ni v skladu s pravili gradbene stroke ali pri izvedbi niso bili uporabljeni materiali, ki s svojimi lastnostmi ustrezajo zahtevnim razmeram. Zaključna obloga na terasi je lahko iz različnega materiala (beton, les, ploščice, kamen …). V prispevku govorimo o sistemu z oblogo iz ploščic ali kamna.
Najšibkejše mesto na terasi oz. balkonu je naklonski estrih, ki ima zaradi svoje tehnologije vgradnje običajno zelo porozno strukturo. Poleg funkcije naklona in izravnave površine služi estrih kot podlaga za polaganje keramičnih ali kamnitih oblog. V praksi še vedno pogosto prevladuje zmotno prepričanje, da bo ustrezna zaščita estriha in spodnjih površin dosežena že samo z uporabo kakovostnega lepila in primerne fugirne mase.
Zavedati se namreč moramo, da je v praksi takšno 100-odstotno pokritost lepila pod obložno površino praktično nemogoče doseči, fugirne mase pa že po sami deklaraciji niso vodoneprepustne, ampak imajo samo zmanjšano vodovpojnost. Najbolj neugoden učinek pri takšni izvedbi pa predstavlja morebitna prehitra vgradnja keramike na estrih, ki še ni star vsaj 28 dni, s preveliko vsebnostjo vlage (>2 %). Takšna površina se namreč še suši in krči ter lahko dobi razpoke šele po vgradnji keramike. V tem primeru se takšne razpoke potem lahko pojavijo tudi na keramiki in fugah.
V primeru lokalnega vdora vlage v naklonski estrih se ta zaradi njegove porozne strukture neovirano širi pod vso obložno površino. K temu ima, poleg zgoraj omenjenih vzrokov, dodaten vpliv običajno premajhen naklonski padec, ko ob nalivih voda praktično na površini stoji (bazen). Kritični so tudi neobdelani stiki in dilatacije, v primeru kamnitih oblog pa je problematična že njena naravna vpojnost in poroznost.
Tako se akumulirana vlaga v estrihu v obliki vode običajno sceja k čelni površini balkona (znak odpadanja keramične obloge), lahko pa pride tudi do zamakanja v notranje prostore (odstopanje parketa, plesen na zidu ipd). S cikličnim zmrzovanjem in odtaljevanjem vlage v estrihu pod keramično oblogo sčasoma pride do njegovega popolnega razpada oz. izgube trdnosti. Posledica je izguba stika med estrihom in keramično oblogo, kar opazimo kot votlo donenje keramike, če po njej potrkamo. Kasneje vzporedno z razkrojem estriha pride tudi do kompletnega odstopanja obložne površine.
Eden pomembnejših elementov, ki jih moramo upoštevati pri izvedbi terase, je tesnjenje površin pod keramično oblogo. Kot smo že opisali, nam sama keramična površina, fugirna masa oziroma sloj lepila pod keramiko ne zagotavljajo vodotesnosti obložne površine, zato moramo dodatno poskrbeti za to, da vlaga ne bo prišla do betonskega tlaka in slojev pod njim. To storimo s primernim tesnilnim sistemom, v katerem glavno vlogo igrajo vodotesna masa (npr. Hidrostop elastik, Kema Puconci) in pripadajoči elastični trakovi.
Nadalje je pri polaganju keramike na terasi nujno potrebna uporaba visokofleksibilnega lepila (npr. Kemakol flex 170), ki je posebej prilagojeno tudi za polaganje novih ploščic na obstoječe. Keramiko nato še ustrezno zafugiramo (npr. s fugirno maso Nanocolor, ki je na voljo v 20 barvah), vsi gibljivi stiki v keramiki pa se zatesnijo še s trajno elastično tesnilno maso Kemasil.
S skrbno izbiro kakovostnih izdelkov in natančnostjo pri izvedbi si zagotovite številne prijetne trenutke na vašem zunanjem prostoru brez skrbi in dodatnih stroškov, ki bi jih povzročale vlaga in poškodbe balkona, terase ali lože.
