Gigantske zamisli o raziskovanju sreče se je Bormans lotil že z vnaprejšnjim zavedanjem, da se mu verjetno do univerzalne definicije sreče, ki bi veljala za vse ljudi na tem svetu, ne bo uspelo dokopati: sreča je preveč kompleksna stvar, s številnimi konotacijami, pogojena je z individualnimi pa tudi družbenimi, kolektivnimi občutki. Nekaj je tudi občutenje (hipne) sreče, nekaj drugega pa so stabilni občutki sreče. A sreča ni genetika ali usoda, ampak se nanjo da vplivati.
Sreče se da priučiti
Bormans je k debati povabil sto uglednih strokovnjakov s področja pozitivne psihologije z vsega sveta in jim predlagal, naj v tisočih besedah povzamejo svoje delo – v smislu nekakšnega pozitivnega sporočila svetu. Hkrati pa je želel povezati znanja iz vseh petdesetih dežel, ki jih je prepotoval, da bi se – mimo duhovne filozofije – dokopal do spoznanj, kako naj spremenimo življenje, da bomo srečnejši. Pri tem jih je prosil, naj se ne osredotočajo le na srečo posameznika, temveč tudi na srečo skupin, biotopov, narodov, kar bi navzkrižno oplajalo zamisli znotraj globalnega videnja univerzalne sreče. Strokovnjakom se je naloga zdela zabavna, tudi to, da se lahko pri njej ognejo akademskemu jeziku. In nastala je Velika knjiga o sreči, zakladnica znanja in idej, ki jo je v dar dobilo tudi 200 svetovnih političnih voditeljev. Med povabljenimi strokovnjaki, soavtorji velike raziskave o sreči, je tudi slovenska psihologinja dr. Andreja Avsec, docentka za občo psihologijo na filozofski fakulteti.
Več si preberite na http://www.dnevnik.si/magazin
