Gigantske zamisli o raziskovanju sreče se je Bormans lotil že z vnaprejšnjim zavedanjem, da se mu verjetno do univerzalne definicije sreče, ki bi veljala za vse ljudi na tem svetu, ne bo uspelo dokopati: sreča je preveč kompleksna stvar, s številnimi konotacijami, pogojena je z individualnimi pa tudi družbenimi, kolektivnimi občutki. Nekaj je tudi občutenje (hipne) sreče, nekaj drugega pa so stabilni občutki sreče. A sreča ni genetika ali usoda, ampak se nanjo da vplivati. Sreče se da priučiti.
Bormans je k debati povabil sto uglednih strokovnjakov s področja pozitivne psihologije z vsega sveta in jim predlagal, naj v tisočih besedah povzamejo svoje delo – v smislu nekakšnega pozitivnega sporočila svetu. Hkrati pa je želel povezati znanja iz vseh petdesetih dežel, ki jih je prepotoval, da bi se – mimo duhovne filozofije – dokopal do spoznanj, kako naj spremenimo življenje, da bomo srečnejši. Pri tem jih je prosil, naj se ne osredotočajo le na srečo posameznika, temveč tudi na srečo skupin, biotopov, narodov, kar bi navzkrižno oplajalo zamisli znotraj globalnega videnja univerzalne sreče. Strokovnjakom se je naloga zdela zabavna, tudi to, da se lahko pri njej ognejo akademskemu jeziku. In nastala je Velika knjiga o sreči, zakladnica znanja in idej, ki jo je v dar dobilo tudi 200 svetovnih političnih voditeljev. Med povabljenimi strokovnjaki, soavtorji velike raziskave o sreči, je tudi slovenska psihologinja dr. Andreja Avsec, docentka za občo psihologijo na filozofski fakulteti.
Osrečujejo nas drugi, ne denar
Je človek, ki je sam, lahko popolnoma srečen? Ameriški profesor psihologije Christopher Peterson, utemeljitelj pozitivne psihologije, meni, da ne. Prepričan je, da nas najbolj osrečujejo drugi. Ponudi tudi dve pomembni sporočili. Z denarjem je mogoče kupiti srečo – če ga porabimo za druge. In prepričan je, da lastnih dosežkov ne gre pripisovati le lastni genialnosti in vztrajnosti, ampak tudi temu, česar so nas naučili tisti, ki nas imajo radi – starši, učitelji, prijatelji. Ljudje, ki imajo dobre odnose z drugimi, so bolj zdravi.
Primerjanje in primerjave na splošno slabo vplivajo na dobro počutje. Zato preženite zavist in napravite prostor za ambicije, nas pouči Claudia Senik, profesorica na pariški univerzi Sorbona. Robert Biswas-Diener, nekakšen Indiana Jones pozitivne psihologije, predlaga, da si svoje življenje zamislimo kot zgodbo v knjigi, katere avtor smo. Zgodbo lahko predelate, medtem ko se odvija, potrebni so le manjši popravki, da se stopnjuje sreča. Prožno razmišljanje ob neuspehih pa je celo priložnost, da jih preobrazite v uspeh.
Dohodek je izjemno pomemben za srečo ljudi, če so revni, a veliko manj, če so denarno preskrbljeni. Zato so profesor ekonomije na atenski univerzi Stavros Drakopoulos in še mnogo drugih avtorjev v knjigi prepričani, da višji prihodek ne vodi k vse večji sreči. Brž ko je denarja dovolj za eksistenco, postanejo pomembnejši drugi dejavniki, kot so svoboda, kakovost življenja, zaupanje ter osebni in družbeni odnosi. V Mehiki je letni dohodek na prebivalca približno 7000 dolarjev, v Avstraliji je petkrat višji, pa vendarle se zdi, da so Mehičani bolj srečni. Dr. José de Jesús Garcia Vega z univerze v Monterreyu v Mehiki pravi, da je zanj življenje kakor velika zabava, na katero smo povabljeni vsi. Naša edina naloga je, da smo srečni, edina vstopnina pa odgovornost. Tudi avstrijski sociolog in ekonomist Ernst Gehmacher je prepričan, da boste srečnejši, če si boste zagotovili tri osnovne prvine: trdno zdravje, prijatelje in zabavo.
Doživljanje sreče se razlikuje tudi med narodi. Zahodne družbe se nagibajo k osredotočanju na srečo posameznika, medtem ko ima v drugih deželah pomembnejšo vlogo družba, denimo na Kitajskem. Ko pride do krize ali navzkrižij, je za Kitajce izpolnjevanje družbenih obvez pomembnejše kot uveljavljanje lastnih pravic, sicer niso srečni. Za občutke sreče mora biti prisotno oboje, osebna in družbena sreča, tej odnosni sili pa pravijo omrežja guanxi. Profesorica Ying-Yi Hong še dodaja, da se občutki sreče izražajo v navdušenju in ekstazi pa tudi v mirnosti in vedrini.
Učijo nas tudi pokrajine
Uči nas tudi Sahara. Alžirski profesor Habib Tiliouine pravi, da so ljudje v manj razvitih predelih države na jugu, kjer so se ohranile tradicionalne navade, srečnejši od tistih na severu, ki so bili deležni francoskega imperializma, zato je sreča odvisna tudi od zgodovine. Občutki življenjskega smisla so zanj pogoj za srečo, potrebujemo pa tudi nekaj stabilnosti za dobro počutje.
V čem je skrivnost skandinavskih držav, da so njihovi državljani po raziskavah najbolj srečni na svetu? Christian Bjornskov, danski ekonomist, pravi, da skrivnost ni v njihovem modelu socialne države, temveč v močnem občutku individualne svobode, ki omogoča tudi participacijo v družbi. Zelo pomembno je tudi prepričanje, da lahko sam spremeniš, kar je narobe v tvojem življenju. »Ne počnite vedno tistega, kar bi morali početi. Drznite si pojesti sladoled,« še svetuje Bjornskov. Skratka, uživajmo v življenju, medtem ko ga živimo.
Lepo je občutiti pozitivna čustva, meni nemški psiholog Michael Eid, a čustva je treba vedno vdelati v družbeni okvir, v odnose. Če boste redno razmišljali o pozitivnih stvareh v svojem življenju in čutili globoko hvaležnost, boste našli pot do resnične sreče, je prepričan. Slovenska strokovnjakinja Andreja Avsec pa pravi, da so za srečo pomembne tako proaktivne kot povezovalne lastnosti. Človek mora biti neodvisen, pogumen, se znati uveljaviti, obenem pa naj bi to usmeritev v sebi uravnovešal z lastnostmi, kot so dobrosrčnost, nežnost in sočutnost.
Veliko knjigo o sreči odlikuje zanimivo branje ter sveža in pregledna oblikovna podoba, njena šibkost pa je, da četudi gre za znanstvene argumente, se ji ni uspelo povsem izogniti klišejskosti dobro prodajanih uspešnic o poti do sreče in notranjega zadovoljstva v desetih korakih. Ker so soavtorji razmišljali na isto temo, se dejstva zato na več mestih ponovijo. A ker se da sreče naučiti, ni nič narobe, če kakšen nasvet preberemo večkrat.
