Zadnja leta je pristop k talnemu ogrevanju povsem drugačen. V celoti, vse od načrtovanja, materialov do same izvedbe del. Bistvo talnega ogrevanja je, da potrebuje najnižjo temperaturo ogrevalne vode in je tako še posebej primerno za ogrevanje s toplotnimi črpalkami in tudi z energijo, pridobljeno s sončnimi kolektorji, ki v kombinaciji s talnim ogrevanjem prinašajo daleč največje izkoristke in prihranke.
Tudi zato je talno in stensko ogrevanje danes neločljivo povezano z racionalnostjo ogrevanja in hkrati največjim udobjem. Naj pa ob tem omenimo še talno ogrevanje kot dodatni sistem ogrevanja v določenih prostorih, na primer v kopalnici, v posebni toplotni zanki z zmanjšano temperaturo ali z električnim talnim ogrevanjem.
Talno ogrevanje sodi v kategorijo ploskovnih ogrevanj. Stensko in/ali stropno ogrevanje je izvedeno zelo podobno in dopolnjuje talno ogrevanje, še posebej pa je pomembno pri hlajenju objekta, ki ga preko ploskovnih kolektorjev uporabljamo poleti. Investicija v talno ogrevanje je dražja od radiatorskega sistema, še dodatno sistem podraži stensko in stropno ogrevanje, predvsem pa te sisteme (enega ali vse tri) vgrajujemo v dobro izolirane objekte ob novogradnji ali popolni adaptaciji.
Površinska temperatura tal
Zaradi medicinsko-fizioloških pogojev je površinska temperatura tal omejena. Temperatura ogrevnega medija ne more biti poljubno visoka in je odvisna tudi od načina polaganja cevi talnega ogrevanja. Priporočljive temperaturne površine tal so različne glede na namembnost prostora in se gibljejo od 26 do 28 °C v bivalnih prostorih, od 28 do 32 °C na robnih conah ob oknih in zunanjih stenah, okoli 30 °C v prostorih, kjer se zadržujemo občasno (hodniki, WC), ter od 32 do 35 °C v kopalnicah. Višje temperature tal ne dosežemo le z zvišanjem temperature ogrevalne vode, ampak z gostejšim polaganjem cevi.
Pogoj za racionalno uporabo talnega ogrevanja je dovolj dobra izoliranost objekta, od vztrajnosti sistema pa je odvisen tudi način regulacije temperature v prostoru, ki mora biti skoraj obvezno vezan na zunanjo temperaturo. S to regulacijo se določata sistem pretoka in temperatura ogrevalne vode. Zelo pomembno je tudi varovanje sistema pred previsoko temperaturo. Najpogosteje se uporablja magnetni ali termostatski ventil, ki zapre dovod vode v sistem in izklopi obtočno črpalko, če temperatura preseže dovoljeno vrednost.
Način vgradnje
Cevi za talno ogrevanje so bile nekoč iz jeklenih, lahko pa tudi iz bakrenih cevi. Polagali so jih v plast suhega peska ali v votle gradbene elemente z lamelami za izboljšanje prevodnosti toplote. Danes se način vgradnje ni bistveno spremenil, uporaba plastičnih cevi pa je postopke bistveno pocenila in poenostavila. Tako poznamo dva načina vgradnje ogrevalnih cevi, mokrega in suhega. Poglejmo najprej mokri način. Cevi talnega ogrevanja položimo na plast toplotne in zvočne izolacije, pritrdimo pa na različne nosilne elemente (praviloma plastično preprogo s čepki, medtem ko se je nekoč cevi vezalo na armaturno mrežo). Po preizkusu trdnosti cevi zalijemo z betonom. Debelina toplotne izolacije naj za sistem, položen v tlak proti zemlji ali nad neogrevanimi prostori, znaša vsaj 30 mm, v tlakih med etažami pa najmanj 20 mm. Ob betoniranju mora biti voda pod pritiskom ves čas v ceveh. Estriha po zalivanju ne smemo sušiti z vklopom sistema talnega ogrevanja.
Sistemi talnega ogrevanja za suhi način vgradnje se odlikujejo po majhni teži in manjši za montažo potrebni višini. So posebej primerni za uporabo pri obnovi stanovanj ali pri velikih površinah z majhno obremenitvijo tal. Prednost je v tem, da uporabimo tovarniško izdelane elemente izolacijskih plošč, na katere polagamo plastične cevi, ki jih potem prekrijemo s posebnimi ploščami suhega estriha in s talno oblogo.
Poznamo tudi posebne sisteme, ki pa so namenjeni uporabi višjih temperatur ogrevalnega medija (od 60 do 90 °C). Ti uporabljajo mehke jeklene ali bakrene cevi. Taki sistemi so primerni za uporabo v kombinaciji z radiatorskim nizkotemperaturnim ogrevanjem, vgrajujejo pa jih tudi v kamine, saj s tem dobimo na primer ležalni kamin, ki je topel, ne da bi bilo treba v njem zakuriti.
Električno talno ogrevanje
Električno talno ogrevanje se največkrat uporablja v prostorih, v katerih želimo imeti višjo temperaturo in predvsem topla tla. To so kopalnice, gre pa največkrat za dopolnilni sistem ogrevanja. Poznamo različne sisteme, najpogosteje se uporablja električna grelna preproga (druge možnosti so še sistem z ogrevalnimi kabli, 12-voltni sistem in drugi), ki jo enostavno položimo oziroma prilepimo, saj so sodobne električne grelne preproge samolepilne. Pri montaži potrebujemo nad tlakom vsega nekaj milimetrov prostora za grelno mrežo, na katero nanesemo lepilo in potem talno oblogo, največkrat ploščice.
