Energijski prihranki, diskreten videz, zanesljivost in prispevek k bolj udobnemu in zdravemu življenjskemu okolju so na kratko povzete prednosti talnega gretja. Ker je ta način ogrevanja vsestranski, je primeren za večino objektov in prostorov z le redkimi izjemami. Omejitve se pojavijo pri določenih talnih oblogah zaradi neustrezne toplotne prehodnosti ter v prostorih, kjer je potrebno hitro segrevanje, česar nizkotemperaturni sistemi ne zmorejo.
Talne obloge ne smejo izolirati
Na talno gretje lahko položimo izključno talne obloge z visoko toplotno prevodnostjo. Večina talnih oblog ustreza temu standardu, največ premisleka velja nameniti parketu. Nikakor ne velja, da je parket neustrezen za polaganje na talno gretje, je pa nujno izbrati največ 15 milimetrov debel parket, ki naj bo kakovosten in dovolj suh. Proti učinkom toplote so najbolj odporni hrastovi, orehovi in češnjevi parketi. Lepljen parket je načeloma primernejši za talno gretje, saj je tanjši in pogosto prilagojen za takšen namen. Tehnična dokumentacija parketa in vseh talnih oblog mora imeti navedeno toplotno prevodnost s priporočili glede uporabe na talnem gretju. Tega se držite pri vseh drugih oblogah. Vinil, tanjše tekstilne obloge, beton ali keramične ploščice so načeloma vsi ustrezni za polaganje na talno gretje, a končna odločitev naj bo odvisna od navedenih tehničnih priporočil.
Neustrezno v primeru občasnega ogrevanja
Nizkotemperaturni sistemi centralnega ogrevanja so napolnjeni z vodo, ki ne presega 30 °C, kar je za približno polovico nižja temperatura kot pri radiatorskem ogrevanju. Za segrevanje enake količine vode kot pri visokotemperaturnih sistemih porabimo manj energije, temperatura v prostoru pa je lahko zaradi toplih tal stopinjo ali dve nižja, pa to še vedno občutimo kot prijetno temperaturo. Topla voda seva toploto v estrih in prek talnih oblog v prostor. Tla so mlačna, ogreta na temperaturo 25–30 °C, zrak v višini glave pa ima približno 20 °C. Površina tal je v primerjavi s površino radiatorja neprimerno večja, a je zaradi nižje temperature segrevanje prostora počasno. Zato se moramo izogibati temperaturnemu nihanju in že nočna temperatura naj bo nižja le za nekaj stopinj, prav tako ob naši dnevni odsotnosti. Zaradi energijskih prihrankov je takšen režim ogrevanja bolj ekonomičen kot vsakodnevno ohlajanje in ponovno ogrevanje prostora. Je pa zaradi te značilnosti talno gretje neprimerno za objekte, ki so v uporabi zgolj občasno. Počitniško hišo bomo pozimi s klasičnimi radiatorji ogreli v nekaj urah, z nizkotemperaturnim talnim gretjem pa v nekaj dneh.
Manjše kroženje zraka ne dviguje prahu
Radiatorji segrevajo zrak z neposrednim sevanjem toplote in konvekcijo. Pri tem pojavu toplota vode segreva zrak, ki se segret dvigne pod strop. Za boljše kroženje so radiatorji nameščeni pod okna, da hladen zrak med spuščanjem takoj pade pod vpliv radiatorja. Pri tako intenzivnem kroženju zraka se z njim vrtinčijo številni prašni delci, medtem ko zrak pri talnem ogrevanju kroži minimalno. Prostor se ne segreva po principu konvekcije, pozimi pa je lažje vzdrževati ustrezno relativno zračno vlago. Tako talno gretje ustvarja ugodno okolje, v katerem se ljudje z boleznimi dihal ali alergijami običajno bolje počutijo kot v prostorih, ki jih segrevajo radiatorji.
Zanesljivost ne bi smela biti problem
Zanesljivost talnega gretja je enaka radiatorskemu, a zaradi skrite inštalacije in grelnih elementov so pomisleki o možnostih za servisiranje in sanacijo pogosti. Pri pravilni izvedbi talnega gretja do poškodb zelo težko pride samo od sebe, temveč gre v večini primerov za zunanje vplive. Do poškodb pride pri nespametnem vrtanju ali rezanju tal, na primer pri montaži straniščne školjke, in pri neustrezno označenem mestu za priklop. Vodotesnost talnega gretja je brez takšnih nezgod zanesljiva, kar se ob montaži preveri s tlačnim preizkusom. Prvič se ga opravi že pred polaganjem estriha, drugič po polaganju estriha. Sistem se napolni z vodo, odzrači in priključi manometer. Če obstaja v novogradnji nevarnost zmrzovanja, moramo vodi primešati tekočino proti zmrzovanju ali vzpostaviti alternativno ogrevanje. Nato se počaka vsaj 24 ur, da se temperatura polnilne vode izravna z okolico. Z ročno tlačno črpalko se tlak dvigne na 1,3-kratnik delovnega tlaka, nato pa se preveri spoje v talnem gretju, ki morajo biti suhi. Po 24 urah se preveri tlak, pri čemer padec ne sme biti večji od 0,2 bara. Če je prvi tlačni preizkus uspešno opravljen, se lahko izdela estrih, ko se ta posuši se izvede še drugi tlačni preizkus. Takrat lahko gretje prvič vklopimo, najprej na normalno temperaturo in nato na najvišjo delovno glede na specifikacije estriha in sistema talnega ogrevanja.
Talno gretje je tisočletja star način
Večino preseneti dejstvo, da je talno gretje tisočletja stara tehnologija, ki se je prvič pojavila v Aziji. Arheološke najdbe iz Koreje dokazujejo razširjenost hišnih sistemov talnega gretja že 5000 let pred našim štetjem, Rimljani so svoj sistem razvili pred kakšnimi 2500 leti. Rimska različica je topla tla dosegla z dvignjenim podom, pod katerim je krožil topel zrak iz peči. Korejci so razvili izjemno učinkovito peč, ki je hkrati ogrevala tla in omogočala kuhanje in uporaba je bila široko razširjena še v prvi polovici prejšnjega stoletja. Kasnejše različice sta sestavljali dve peči, ena za letno kuhanje in druga za kuhanje oziroma ogrevanje v zimskih mesecih. Korejska izvedba talnega gretja je prvi primer centralnega ogrevanja človeških bivališč, ki je za tisočletja prehitelo razvoj v Evropi. V srednjem veku so nekateri evropski gradovi in samostani že poznali takšen način ogrevanja nekaterih prostorov, v 15. stoletju so tla v kopališčih greli Turki, moderno talno gretje pa je v Evropi dobilo pravi zagon z novimi spoznanji o toplotni prevodnosti in elektriki v 19. stoletju.
Talno gretje ima ugodne vplive na bivalno okolje, pa tudi na stroške za ogrevanje. Strah pred poškodbami je odveč. Večina jih je posledica zunanjih dejavnikov, največkrat še v fazi gradnje oziroma adaptacije. Tipični primeri so montaža straniščne školjke in neustrezno označena mesta za priklop.
