Samo državniki se zavedajo pomena zbiranja vseh možnih informacij, tudi zasebnih. Poglejmo kanclerko Merklovo, kako stoično prenaša razkritja, da so ji Američani prisluškovali in zbirali njene pogovore z možem, v katerih mu je naročala, kaj naj skuha in kako naj zlika tisti sivi kostim. Ker ona ve, da lahko prepir z možem zaradi preveč začinjenega kosila ali slabo zalikane črte na sivem hlačnem kostimu kanclerko tako iztiri, da začne namesto nedavno pokazane spravljivosti do ukrajinskega režima razpravljati o napadu nemškega vojaškega stroja na Kijev. Če NSA tega ne posname, analizira in ne pošlje v Belo hišo, bo Obama prepozno poslal kanclerki roteče pismo, naj nikar ne maršira nad Ukrajino, ker bo to razjezilo Moskvo, ki bo potem izgnala vse ameriške olimpijce iz Sočija, ti pa se bodo zatekli v Slovenijo, kjer jih bodo kot nebodigatreba prišleke izbrisali. In imamo popolno štalo. Verižna reakcija, ki se zgodi, če države ne prisluškujejo državljanom, je za Zemljo lahko usodna.
Tega bi se moral zavedati tudi indonezijski politični vrh, ki je zagnal strašen vik in krik, ko je iz Snowdnovih izpiskov o prisluškovanjih izvedel, da je avstralska tajna služba prisluškovala indonezijsko-ameriškim pogajanjem o ceni in količini izvoza indonezijskih škampov na ameriški trg. Malodane so Avstraliji napovedali vojno zaradi nekaj ton škampov. Dobro, treskanje po vojaških bobnih je diplomatska folklora, toda res je skrb zbujajoče tisto, kar je sledilo. Skrajno nespoštljivo, omalovažujoče in z veliko mero posmehovanja se je Indonezija odzvala na zelo poglobljeno in analitično pojasnilo avstralskega premierja Abbotta, ki bo končalo v cvetoberu stotih najboljših diplomatskih izjav. Po Abbottu je Avstralija zavoljo svetovnega miru in ekonomskega razvoja, zaščite državne varnosti, človekovih pravic ter socialnega položaja Avstralcev kot tudi obrambe temeljnih avstralskih vrednot (ni jih sicer taksativno navedel, a predvidevamo, da gre za vrednost, po kateri so kenguruji pomembnejši od aboriginov) morala prisluškovati škampijadi med ZDA in Indonezijo. Če se Indonezija in ZDA dogovorita o prodaji nekaj milijonov ton indonezijskih škampov po dampinških cenah, bodo Američani namesto avstralske ovčetine trikrat na dan jedli poceni škampe na gradeli in na buzaro. Avstralski ovčarji, nepripravljeni na ta šok, ker avstralska tajna služba ni prisluškovala, lahko drobnico zmečejo v morje, ker je ne bodo mogli prodati Američanom.
Znoreli bodo tudi avstralski ribiči, ki po tako nizkih cenah ne morejo prodajati škampov, njihovim otrokom pa bodo škampi gledali iz ušes, ker jih bodo jedli celo za zajtrk. Prišlo bo do uličnih protestov v slogu Ukrajine, lahko pade vlada in vojska razglasi izredne razmere. Sledi diktatura. Avstralci bodo na ulicah pretepali vse Azijce, ker bodo mislili, da so Indonezijci, ogroženi bodo socialna država, demokracija, nemiri se bodo širili čez Pacifik, zajeli otočje Vanuatu, sultanat Brunej in se združili z onimi v Bangkoku, od tam do Ukrajine pa itak ni daleč. Zagorel bo ves svet. Vse zaradi prisluškovanja in škampov. Kaj tu, prosim lepo, Džakarti ni jasno, da se tako vsaja?
