Olimpijska superveleslalomska preizkušnja za ženske je bila ena najatraktivnejših v zgodovini alpske smučarske discipline z najkrajšo tradicijo. Zgolj zmagovalka – Avstrijka Anna Fenninger – je bila z drugega planeta, medtem ko so vse druge smučarke občutile veličino centra Roza Hutor. Bilo je neobičajno veliko odstopov (18, od tega kar osem od prvih devetih startnih številk), vse smučarke pa so storile veliko napak. Olimpijska superveleslalomska podprvakinja Tina Maze ni ubranila drugega mesta iz Vancouvra, do druge kolajne na 22. zimskih igrah pa jo je znova ločila desetinka. Črnjanka je pokazala najboljši superveleslalomski nastop v sezoni, ki ji je prinesel peto mesto. Drugo kolajno v Sočiju sta v soboto zvečer prejeli okrog vratu Maria Höfl Riesch in Nicole Hosp. Ilka Štuhec je zasedla 12., Maruša Ferk pa 18. mesto.

Olimpijske preizkušnje v hitrih disciplinah za ženske imajo poseben čar, saj je ciljna strmina dolga, tako da je mogoče smučarke videti na delu 20 do 30 sekund, kar je unikatno v primerjavi s tradicionalnimi prizorišči. Nekdanji sijajni alpski smučar Bernhard Russi nam je minuli teden v ciljnem izteku pojasnil, da je v konstrukcijo olimpijskih preizkušenj v Sočiju vložil osem let svojega življenja. »Moje mnenje je, da ima vsaka gora na tem svetu svoj karakter. In tudi olimpijsko prizorišče ga ima. Ponosen sem, ko gledam olimpijske preizkušnje, še posebno pa hitre discipline, pri katerih lahko opazujemo najboljše smučarke na svetu zelo dolgo in se hkrati prepustimo užitku,« je pojasnil danes 65-letni Bernhard Russi, olimpijski smukaški prvak iz Sapora 1972 in podprvak iz Innsbrucka 1976.

»Strinjam se z vami, da je bila to ena najatraktivnejših superveleslalomskih preizkušenj. Tina je imela v zgornjem delu preveč spoštovanja do proge, na kateri so imele težave vse alpske smučarke, ki imajo malce manj znanja. Desetinka, ki jo je ločila do kolajne, ni veliko. Težko je venomer od alpske smučarke zahtevati kolajno, pa še eno in še eno. Treba je biti zadovoljen tudi s tem, kar smo dosegli. Poznate me kot precej neizprosnega, a lahko rečem, da sem z olimpijskim superveleslalomskim nastopom zadovoljen,« je bila ocena vodje ekipe Tine Maze Andree Massija. »Tina in Mauro sta opravila odličen ogled proge. Mauro ima izjemno karizmo. Če trener le-te nima, je bolje, da gre sadit in nabirat solato, z vsem spoštovanjem do tistih, ki to počnejo. Švicarski trener stane veliko denarja, saj je standard v njihovi državi drugačen kot v Sloveniji. Kar zadeva mene, ni nobenih težav, da ne bi podaljšali pogodbe,« je nadaljeval Massi ter povedal še eno zanimivost: »Dan pred tekmo sva s Pinijem prek zaščitnih ograd plezala na drevesa, da sva si še bolje ogledala progo in postavitev. Če vratca nimajo zastavice, kot je to običaj dan pred tekmo, si je težko natančno predstavljati prave linije, a smo v ekipi storili vse, da bi imela Tina najboljše možne informacije.«

Ob koncu je Massi povedal še nekaj stavkov pred jutrišnjim veleslalomom: »Tina je veleslalomistka, čeprav v tej sezoni ne dosega rezultatov kot v minuli sezoni. Do tekme bomo skušali čim bolje izkoristiti odlične razmere za trening. Preizkušnja bo zelo težka, saj gre za 'napet' teren z zadnjo strmino, v kateri se zaradi menjave vremena obeta drugačna snežna podlaga, kot smo jo bili vajeni prvi teden olimpijskih nastopov. Izkušnje bodo prišle zelo prav. Mislim, da ima Tina v žepu še enega jokerja, saj je dve olimpijski kolajni zgrešila za desetinko. Pa še eno njeno prednost bi omenil. Če bi denimo postala olimpijska prvakinja še v superveleslalomu, bi se težko zbrala. Tako pa bo zelo motivirana.«

Tina Maze se je sicer zavedala, da je bila blizu četrtemu olimpijskemu odličju, hkrati pa ji je življenje v teh dneh z zlatom v žepu precej lepše. »Ni bil moj dan. Tako je bilo toplo, da mi je bilo vroče, brez da bi se ogrevala. Pred startom sem imela torej veliko težav, posledično pa sem bila v prvih zavojih premehka. Kasneje sem se zbudila, a je bilo prepozno. Proga je težka. Treba je bilo smučati pametno. Mislila sem, da bom imela spodaj bistveno manj težav. Superveleslalom je najtežja disciplina alpskega smučanja, na kateri ni treninga in ki si jo moraš ogledati zelo dobro, potem pa napasti na vso moč. Najboljše na svetu smo v prednosti, ker imamo startne številke bolj zadaj, tako da se lahko dobro pripravimo na pasti, saj dobimo dodatne informacije s proge. Prve smučarke pa plačajo davek, saj imajo manj informacij, zato je bilo na težki progi posledično precej več odstopov,« je svoj pogled po tretji od petih olimpijskih preizkušenj pojasnila Tina Maze.

Dan pred superveleslalomsko preizkušnjo je na sestanku vodij reprezentanc potekal žreb startnih številk, na katerem sta Ilki Šhuhec ostali le dve možnosti. Da dobi startno številko 2 ali 23. Dobila je slednjo, glavni trener v ženski reprezentanci Andrej Možina pa je bil tako jezen, da je zmečkal papir in ga vrgel na tla. Nikoli ne bomo izvedeli, kaj bi se zgodilo, če bi imela Mariborčanka številko 2, a glede na vse odstope je bilo videti, da je bil žreb zanjo ugodnejši. »Začela sem rezervirano, srednji del je bil dober, zadnjo strmino pa tudi nisem odpeljala tako, kot sem si zamislila. Nisem najbolj zadovoljna. Izkazalo se je, da je bilo vendarle bolje, da sem imela številko bolj zadaj, potem ko sem bila po žrebu razočarana,« je ocenila Ilka Štuhec.