Koncert za peščico ljudi
Mislim, da je bilo leta 1977 ali 1978 v Rožni dolini, v majhni dvorani ali bolje rečeno sobi Kluba mariborskih študentov, v kateri je sedelo in stalo kakšnih dvajset ali petindvajset obiskovalcev. Z majhno zamudo se je na odru pojavil Tomaž Pengov, z lutnjo in kitaro. In z gajbo piva union. »Polovica je zame, polovica pa za vas,« je že pred začetkom nastopa napovedal in tako je tudi bilo. Pengov je prepeval pesmi s svoje do takrat edine (in tako je potem ostalo še mnoga leta) velike plošče Odpotovanja – skladbe Danaja, V nasmehu nekega dneva, Sarkofagi, Cesta… Kitaro je občasno zamenjal z lutnjo in vsak odmor, naj je bil še tako kratek, izkoristil za pivo.
Pil je z dolgimi, konkretnimi požirki, a zdelo se je, da pivo ne vpliva na njegovo igranje, bilo je, kot da bi poslušali posnetek na plošči. Natančno. Značilno tiho ubiranje strun je spremljal miren glas pesnika. Bila je skoraj dekadentna, miniaturna zabava s cigaretami in pivom, ki se v človeka vtisne in tam ostane vse do konca – do danes. Malo takšnih koncertov sem pozneje še videl, prišel je pank in vzdušje se je že v sedemdesetih letih (v osemdesetih pa še bolj) tako spremenilo, da za hipije, kot je bil Pengov, ni bilo več pravega prostora.
Po krivici predolgo prezrt
V času, ko so pankerji spreminjali svet, je Pengov posnel še tri razmeroma uspešne skladbe: Napisi padajo, Črna pega čez oči in Rodovnik vina, ki jih je rad igral na koncertih, a kot se je kasneje potožil, ga niso nikamor vabili. Nekoč, v začetku osemdesetih let, ko so v ljubljanskem Škucu delili mladinske nagrade zlata ptica, je publika enega od nagrajenih družbenokritičnih glasbenikov prosila, naj na kitaro zaigra dve ali tri. Zvezdnik se je izgovoril, da je preveč utrujen in naveličan številnih nastopov. Med občinstvom je bil tudi Pengov, od nekod je privlekel kitaro in kar na pločniku pred Škucem v Stari Ljubljani zaigral nekaj svojih.
Da, Pengov je rad nastopal, in to je v zadnjih intervjujih jasno povedal, ampak zdi se, da mu ni uspelo dobro jezditi na valu prve plošče – albuma Odpotovanja, čeprav prelomnega, preprosto ni znal dobro izkoristiti. Bil je naš prvi kantavtor z veliko ploščo, za njim je prišla množica drugih in večina je svoje skladbe na trgu veliko bolje prodajala. Pa naj je šlo za Tomaža Domicelja, Andreja Šifrerja in Aleksandra Mežka na eni ali Marka Breclja in Janija Kovačiča na drugi strani. Ko so potem v osemdesetih letih govorili o slovenski kantavtorski sceni, so Pengova najraje kar izpustili. Za popevkarje je bil premalo osladen, za tiste druge, ki so spreminjali družbo, pa premalo uporniški – pesnik pač.
Nikomur se ni zdelo pomembno, da je z ekipo septembra 1973 posnel kultno ploščo, ki je sama zase zgodovina in anekdota. Tudi zato ker je bila posneta kar pri njem doma, zato ker so snemanje motili starši, pri katerih je živel, zato ker so morali ustaviti snemanje, če se je oglasil električni tok v hladilniku, zato ker je večino skladb odigral na straniščni školjki… Studio je bil v kabinetu, snemalna soba v stranišču, a plošča je vseeno izšla, tudi po zaslugi Vilka Ovsenika. Tistega od bratov Oberkreinerjev, ki je več kot očitno stal za vsemi prelomnimi glasbenimi projekti v Sloveniji.
Spomini na čas Šumija
Morda je na tem mestu vseeno treba omeniti, da se je v generaciji, ki trenutno najbolj dejavno spremlja muziko, vseeno zgodil vsaj manjši preskok pri recepciji njegovega dela, ki ga poleg Pengovovih zadnjih projektov in nastopov dokazuje tudi plošča Polone Kasal z naslovom Na cesti. Album vsebuje zgolj priredbe Pengovovih pesmi, se je pa bati, da spričo splošnega glasbenega okusa, obremenjenega s klapami in narodnozabavnimi ansambli mladostnega videza, kakšnega večjega uspeha tudi ta album ne bo doživel. Na to kaže pogovor s pesnikom, s katerim sva se po dolgem času srečala marca 2007.
Šlo je za intervju, ki smo ga posneli v njegovem stanovanju na Celovški cesti v Ljubljani. Pengov je bentil nad kakovostjo glasbe, ki jo je mogoče slišati na naših radijskih postajah. Pogovor naj bi sicer tekel o njegovih novih projektih in idejah, a se je bolj razvijal v dve drugi smeri. Najprej je govoril o tem, kako je vsa boljša glasba pri nas zapostavljena in kako na radijskih postajah glasbeni uredniki vrtijo samo tiste, ki prinesejo denar v kuvertah; zato se sliši samo pokvečena narodnozabavna glasba, je razlagal. Potem je govoril o svojih starih prijateljih iz Šumija, o »šumijevcih«, o izumirajoči vrsti umetnikov, ki si je za svoj tabor v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja izbrala nekdanji bife Šumi nasproti ljubljanske Drame. Največ je povedal o Milanu Deklevi, pesniku, ki zna menda edini zares razložiti njegove verze. »Še sam jih ne znam razložiti, on jih pa zna.« Z Deklevo sta se še nekaj malega srečavala, mnogih iz generacije Šumija pa ni več – najprej je odšel Chubby, potem Jurij Detela, sledili so Marko Švabič, Dane Zajc, Peter Božič, Ivan Volarič - Feo… Zdaj je odšel tudi najbolj tenkočuten trubadur med njimi.
