Na toplem, a odrezana od sveta

Konec dober, vse dobro

Davide, osemintridesetletni izvršni direktor naftne družbe, odgovoren za številne tuje trge skupaj s Slovenijo, sicer pa velik navdušenec nad potovanji in športnik po duši, se je pred odhodom v Mozirje najbolj veselil snežnih užitkov v smučarskem središču Golte. Z dekletom sta želela okusiti čim več »sladkorčkov« turistične ponudbe majhnega prijetnega mesteca in se odpočiti v objemu čudovite narave, je zaupal.

Seveda je njegova izvidniška žilica hrepenela tudi po okušanju lokalne kulinarike. Jasno – pravi Italijan. Ki pa za razliko od svojih rojakov, zaljubljenih v avtentične italijanske dobrote, vseeno brez dlake na jeziku priznava, da so slovenska vina in hrana – povsod odlični. In prav te odličnosti sta se z Jasmino nadejala tudi v Mozirju.

Kljub neobetavni vremenski napovedi sta se zaljubljenca na pot s svojim jeklenim konjičkom iz prestolnice odpravila v soboto zjutraj. O turistični ponudbi Mozirja sta pred odhodom največ izvedela prek spletne strani STO. Našla sta zadovoljive informacije, tudi v angleškem jeziku, sta povedala.

Info točka ob točilnem pultu

Njun prvi cilj v Mozirju, ki sta ga glede na prve občutke opisala kot umirjeno in pozimi ne preveč turistično usmerjeno »vas«, je bilo iskanje Turističnoinformacijskega centra (TIC). Avto sta parkirala v središču mesta in se peš odpravila na lov za informacijami.

»Najin sprehod ni bil prav nič prijeten. Ulice so bile povsem zaledenele. Da ne bi padla, sva se morala držati za roke. Po nekaj minutah hoje sva prispela do lesene ute, na kateri sta bila napisa trafika in info turist. Bila je prazna – kljub temu, da je bil na vratih nalepljen delovni čas, na katerem je pisalo, da so ob sobotah odprti do poldneva. Ura je bila takrat komaj pol enajstih...« sta zaupala.

Da bi se pogrela, sta zavila v Tribuč Bar. »To je bila najina info točka. Natakarica, starejša gospa, naju je po tem, ko sva jo ogovorila v angleščini, razveselila z okusno dobrodošlico – brezplačnim domačim žganjem. Vzela si je čas za naju – prisedla je k nama in zapletli smo se v sproščen pogovor. Zelo se je trudila odgovarjati na najina vprašanja. Svetovala nama je, kje v Mozirju strežejo najboljše lokalne jedi, nama priporočila tri gostilne in naju opozorila, da morava biti zaradi poledenelosti na cesti zelo pazljiva...«

Prihod v zaledeneli svet

Upoštevala sta opozorila natakarice in se pazljivo odpeljala do Mozirskega gaja. Bila sta obveščena, da je znamenit park cvetja pozimi zaprt, zato sta se napotila naravnost do restavracije Gaj. Kosilo jima je šlo v slast, a za to sta bila najbolj zaslužna sama, sta pojasnila.

»Težila sva, naj nama postrežejo s kakšnimi tipičnimi lokalnimi jedmi, in se med obsežno ponudbo pic in testenin odločila za govejo juho, srnin golaž in mesne žlikrofe z ocvrki. Zelo okusno in nasitno!«

Po obedu sta Davide in Jasmina sedla v avto in se odpeljala proti Goltem. Sledila sta oznakam in avto parkirala v Žekovcu, kjer je spodnja postaja gondolske žičnice. Dvajsetminutna panoramska vožnja (skupaj s še okoli desetimi ljudmi) se jima je zdela romantična, a takrat še nista vedela, da ju bo prihodnji dan prav gondola pustila na cedilu…

Po izstopu sta šla naravnost v recepcijo Hotela Golte. Namestitev sta si že doma uredila prek spletne strani booking.com. Omenjeni hotel sta izbrala zato, ker je najbližje Mozirju in neposredno ob smučišču, sta pojasnila svojo odločitev.

Popoldanski živžav

»Prijazno osebje na recepciji, soba čista in prijetna, a brez večjih presežkov. V sobi sva našla obsežen, a vse prej kot priročen in uporaben fascikel s hotelsko ponudbo, v katerem so se med seboj mešali opisi v slovenskem, hrvaškem in angleškem jeziku. Lahko bi vendarle nudili kaj bolj privlačnega in aktualnega… Navdušila naju je prostorna hotelska knjižnica, ki pa se je bohotila le s knjigami v slovenščini. Če bi na Golteh ostala dlje časa, bi si zagotovo vzela čas za branje, medtem ko Davide zagotovo ne bil preveč srečen…« je vzdušje hotela opisala Jasmina.

Po kratkem počitku v sobi sta si izvidnika zgodaj popoldne omislila sprehod po snegu. Zaradi megle, ledenega dežja in mraza je bil ta vse prej kot romantičen. Na smučišču je bilo le nekaj najbolj zagrizenih smučarjev, medtem ko se družine z otroki zadrževale v neposredni bližini hotelskega objekta. Ne le Slovence, tudi nekaj Čehov in Madžarov je bilo slišati.

»Zeblo naju je, zato sva se napotila v hotelski wellness. Uživala sva v savnah, le v masažnem bazenu za naju ni bilo prostora – v njem je namreč čofotalo približno dvajset glasnih otrok. Tega res nisva pričakovala, a v hotelu pač nimajo plavalnega bazena… A je bilo vseeno prijetno. Otroški živžav naju ni preveč motil, bolj so naju vznemirjali gostje wellnessa, ki so v savne hodili v kopalkah. Na srečo jih je hotelsko osebje opozarjalo glede bontona v savni…«

Večerno mrtvilo

Dokaj pestro ponudbo samopostrežne hotelske večerje si bosta Davide in Jasmina najbolj zapomnila po odlični domači šunki s hrenom in pečenih ribah, medtem ko sta ostale jedi opisala kot »v redu« in brez kakšnih velikih gurmanskih pridevnikov.

Po obedu sta zaokrožila po hotelskih hodnikih, da bi malce razgibala svoje mišice. Ven tako ali tako nista mogla iti, vreme se ni izboljšalo, zato sta bila »ujeta« v hotelu. A tudi tam ni šlo vse po načrtih – proti večeru je zmanjkalo električne energije, a večjih preglavic zaradi agregata ni bilo.

»Zvečer v hotelu ni bilo veliko za početi. Ni bilo zabave, tudi kakšnega programa ne, le animacijo za otroke sva zasledila. Očitno so tam bolj kot mladi pari dobrodošle družinice…« sta sklepala med gledanjem televizije v sobi.

Tudi samopostrežni zajtrk je parček ocenil kot dokaj skromnega. Ponudba je sicer bila obsežna, a jima ječmenova kava ni bila najbolj pogodu, v hotelskem baru pa naročilo espressa zaradi električnega mrka ni bilo mogoče. Prav tako sta pogrešala sveže stisnjen sok in več vrst svežega kruha.

Ujeta v ledu

Ker žičničarske naprave v nedeljo na Golteh niso obratovale, sta morala na težko pričakovano smuko pozabiti. Spremenila sta načrte in se želela že dopoldne odpeljati nazaj v Mozirje. Da bi si ogledala turistične znamenitosti, morda obiskala kakšen muzej, sta namignila. A sta bila obveščena, da tudi gondola zaradi izrednih vremenskih razmer ne obratuje….

»V dolino sva se želela odpraviti peš, a naju je hotelsko osebje ustavilo in opozorilo, da se zaradi ledu lomijo drevesa in padajo na cesto. Seveda nisva izzivala usode. Skupaj z množico hotelskih gostov, ki so se prav tako želeli vrniti domov, sva dolge ure preživela v hotelski recepciji, kjer smo čakali nove informacije… »

Popoldne je marljivim gasilcem vendarle uspelo očistiti cesto. V hotelu so organizirali štiri kombinirana vozila, ki so neučakane potnike izmenično prepeljala v dolino. »V hotelu so resnično naredili vse, kar je bilo v njihovi moči, a je med čakanjem na prevoz vseeno prihajalo do gneče in kaosa. Vsi smo želeli biti prvi, a se mi zdi prav, da so imeli prednost vozniki – da so lahko pred prihodom ostalih družinskih članov v dolino očistili jeklene konjičke…« je povedal Davide.

»Bila je izkušnja, ki je še dolgo ne bova pozabila. Vožnja v dolino je trajala dobro uro in priznam, da ni bila prijetna. Drevesa so se še vedno rušila pred nami in še dobro, da so bili na čelu kolone gasilci, ki so sproti odstranjevali veje, žagali… Bila je situacija, ko si želiš biti le doma… Ko sva prišla do svojega jeklenega konjička, naju je ta pričakal v tri centimetre debeli ledeni odeji. Precej časa sva potrebovala, da sva ga očistila in da sva končno lahko pobegnila na varno – po avtocesti do prestolnice…« je Davide strnil vtise.

Dragocena izkušnja

Zaledenel oddih je bil zanj dragocena izkušnja, je dodal. Tudi na splošno glede življenja v Sloveniji, kjer je po svojih številnih službenih rajžanjih po svetu lani poleg ljubezni našel tudi varno in sproščujoče zatočišče, Italijan ne najde grdih besed. Da je pri nas veliko možnosti za strastne ljubitelje športnih doživetij in aktivnosti na prostem ter da se lahko v nekaj minutah z avtomobilom od gora odpelje do obale, pravi. Življenje v Milanu opiše kot stresno in zelo drago. Kakovost življenja je tam nizka, delovniki pogosto trajajo vse do večera, prostega časa imajo zaposleni zelo malo... Pri nas je drugače – slovenska mesta se mu zdijo varna, precej bolje organizirana in manj kaotična od Milana, kjer je živel.

»Tudi v Mozirju in na Golteh je bilo tako. In to kljub temu da je narava pokazala svoje ostre zobe in nama z Jasmino malce prekrižala načrte. Očitno se bova morala poleti ponoviti obisk, takrat bo zaradi prijaznejšega vremena zagotovo manj adrenalinsko in bolj romantično...« je pripomnil.