Komisija za ženske v znanosti, ki je v zadnjih letih preučevala položaj znanstvenic, izsledke pa objavila v knjigi, ki so jo uredile dr. Mirjana Ule, dr. Renata Šribar in dr. Andreja Umek Venturini, je svoje ugotovitve utemeljila skozi raziskavo o pogojih delovanja v znanosti, v kateri so k anketi povabili celoten slovenski korpus doktorjev znanosti – okoli 6500 jih je, od tega je okoli 2500 (38 odstotkov) žensk; odzvalo se jih je okoli 1500. V Sloveniji je ženska zastopanost na dodiplomskem študiju že 60-odstotna, na doktorskem študiju pa 45-odstotna. To pa samo po sebi še zdaleč ne pomeni tudi večje enakosti; raziskava komisije namreč kaže, da se diskriminacija nadaljuje.
Razlike se začnejo že pri tako »banalnih« rečeh, kot so delovni pogoji doktoric, velikost pisarne ali zgolj mize. Nadaljujejo se s tem, da po doktoratu, ki je nekoč veljal za vstopnico v samostojno opravljanje raziskovalnega dela, znanstvenice še desetletje delajo pod vodstvom nekoga drugega; ta problem sicer tepe oba spola, mentorji pa si pogosto pripišejo tudi velik delež njihovih prispevkov. »Znanost,« ugotavlja Mirjana Ule, »trenutno vodijo ljudje v najmanj kreativnih letih.«
Jasno sporočilo statistike
Slabšim delovnim pogojem žensk in nesamostojnosti pri projektih se nato pritakne manjša administrativna pomoč, manjša podpora udeležbi na konferencah v tujini, manj denarja za raziskovalno opremo, večji delež dela s študenti in manjši delež rednih profesur (v naravoslovju je 50 odstotkov doktoric in le sedem odstotkov rednih profesoric). Prestižna imenovanja, kot je članstvo v SAZU, funkcije, kot so dekanska in rektorska, senatorska ali častna senatorska, ter položaji, kjer se odloča o denarju, kadrovanju, raziskovalnih usmeritvah, so še vedno izrazito »moški«.
In potem so tu finančne injekcije v obliki stimulacij in funkcijskih dodatkov, kjer neprimerno več denarja pristane v moških žepih (od 5 do 10 odstotkov višje plače za ista delovna mesta), pa naj gre za višje znanstvene svetnice in svetnike ali za višje znanstvene sodelavke in sodelavce; in po nekem čudnem naključju dobivajo stimulacije isti ljudje kot funkcijske dodatke…
Logično: potem si podelijo še nagrade. V povprečju jih je v minulih dvanajstih letih dobilo le 13,7 odstotka žensk, najbolj kislo je bilo leto 2005, ko je bil ta odstotek ničla, a že naslednje leto so zadevo popravili: dosežen je bil do danes nepreseženi rekord 28,6 odstotka ženskih nagrajenk. Očitno pa so popravljali preveč, že leta 2007 je bil dosežen odstotek spet »le« 5,9.
Tiho sporočilo znanstvenicam
Statističnim tabelam je treba dodati še vsebinske anketne odgovore in tu naletimo na nove čeri, med katerimi je skorajda neverjetno ostra tista, ki se ji reče materinstvo. Debata o karieri in pogojih, ki morajo biti zagotovljeni, da bi do nje lahko enakomerno dostopale tudi ženske z otroki, je potekala pred tridesetimi leti. Takrat se je zdelo vsakemu razumnemu človeku povsem jasno, da je treba sistem urediti tako, da »reprodukcija naroda« ne bi kaznovala ženskega dela znanstvenega korpusa.
Danes podatki kažejo, da je to ne le hujši problem kot nekoč. To pa zato, ker je po eni strani redne zaposlitve tudi v znanosti zamenjalo prekarno projektno delo, ki s svojimi rigidnimi časovnimi omejitvami ne zagotavlja možnosti prekinitve za čas porodniškega dopusta, po drugi strani pa neoliberalni pritiski mlade pare spet postavljajo v vlogo prazgodovinskih skupnosti, v katerih bo samec tvegal lov po od poznega kapitalizma in krize opustošeni džungli, medtem ko bo samica ob varovanju mladička doma prebirala semena.
Znanost: storilka in žrtev
Vloga znanosti je ves čas paradoksalna: od svojih začetkov je vzorčna proizvajalka vednosti in hkrati tudi proizvajalka napačne vednosti in posledično diskriminacij. Znanstvene teorije in teološke interpretacije božje volje so od začetka časov proizvajale škodljive zmote, od tiste, da je bog žensko naredil za kuharico, do one, da je temnopoltim suženjstvo namenjeno po naravi. In prav ti esencializmi in biologizmi so znova moderni prav v neoliberalizmu. Znanost ni nevtralna, njena spoznanja sooblikujejo mnoge okoliščine, med drugim rasa, spol in socialni položaj raziskovalca, in še kar neverjetno je, da večji del znanstvenega korpusa še ni slišal ali ni hotel slišati za epistemologijo in da še vedno pogosto suvereno govori o absolutni objektivnosti in veljavnosti znanosti, četudi se ta skozi čas redno kaže kot proces vedno novih spoznanj in zmot – in to tako v eksaktnih znanostih kot v humanistiki in družboslovju.
Visokošolski in znanstveni korpus je pri nas torej še vedno tipičen vzorec večtisočletne dominacije: glavni so belopolti, starejši, premožnejši moški. Kot tak ne zazna, ne razume ali pa pristaja na diskriminacijo žensk, s tem pa zametuje znanstvene moči in talente in se odreka etičnosti znanosti. Kar seveda pomeni, da je škodljiv tako za razvoj znanosti in celotne družbe.
Negativni pojavi se seštevajo
Zbornik pa skozi specifične facete diskriminacije žensk prinaša še eno, širšo družbeno sliko: ne le da se neenakost verižno širi, da slabše izhodišče nase lepi vse nadaljnje karierne in finančne odrinjenosti, hkrati je popolnoma očitno, da se seštevajo še drugi negativni družbeni pojavi, kot so nepotizem, prekarnost, nezaposljivost ter odrinjenost mladih, upadajoča dostopnost študija in odvisnost od ekonomskega položaja staršev, etnična pripadnost, pomanjkanje javnega fonda stanovanj, skratka vse dobro znane posledice neoliberalističnega pustošenja po družbenem tkivu. V preseku vseh teh ovir je ženska, še posebej če ima otroke, najbolj ukleščena.
Vse našteto pa – in to je v razpravi morda najbolj srhljivo priznanje – niža raven znanosti. Ta je s svojimi birokratskimi in vsiljenimi neoliberalnimi projektnimi modeli vse šibkejša, vse bolj instrumentalizirana in zlorabljana, obsedena od kvantitativnega merjenja rezultatov, vse bolj fragmentirana in hierarhizirana, vse bolj proizvaja napačno vednost, s tem pa izgublja potencial pozitivne družbene sile.
Ob vsem tem je treba dodati še skrajno bizaren podatek, ki mu človek težko verjame v državi, ki je z uvedbo ženskih kvot vsaj v politiki preprečila talibanstvo: država ni izdala nikakršnega priporočila, če že ne zaveze visokošolskemu, državnemu in poslovnemu sektorju k odpravi diskriminacije žensk. Domnevni cvet slovenskega izobraženstva pa spi zimski spanec in sam ne čuti potrebe po ukrepanju na področju, kjer tako zelo zaostajamo za razvitim svetom.
