Glede na zgoraj povedano bi morali biti v Ukrajini šefu države Viktorju Janukoviču (možakar ima, mimogrede, beloruske korenine) pravzaprav hvaležni, ker si je že kot ministrski predsednik med letoma 2002 in 2004 in potem kot predsednik države od leta 2010 na vso moč prizadeval, da bi tudi svojo deželo čim bolj približal Lukašenkovi Belorusiji. Zunanjemu opazovalcu nekako ni jasno, zakaj je njegovo delo tako malo cenjeno in se dajo ljudje celo zapreti ali kar ubiti, samo da bi se ga znebili.
Pri vsem tem je Janukovič na videz vse naredil prav. Dosledno je prekopiral vse zmagovite poteze beloruskega soseda. Komaj je dobro prišel na oblast, je začel spreminjati volilno zakonodajo. Čisti proporcionalni sistem je »obogatil« s pridihom tudi v naših krajih vse bolj opevane nestrankarske demokracije v enomandatnih okrožjih. Učinek ni izostal: ukrajinski parlamentarizem se je najprej na lokalni, nato pa še na državni ravni začel pomikati v smeri beloruskega, kjer vsaj že zadnjih petnajst let igra teče v skladu z mantro »vsi neodvisni, vsi za Lukašenka«. Odstop kijevskega župana je izkoristil za imenovanje sebi všečnega zasilnega upravitelja (revež je bil sicer med tem suspendiran, pač v času, ko je še kazalo, da bo tak kozmetični popravek pregnal opozicijo z ulic) in za nedoločen čas prestavil volitve v mestu. Ustavno sodišče je prilagodil novim razmeram v zadostni meri, da je pripoznalo ustavne spremembe iz leta 2004, s katerimi se je Ukrajina najbolj med vsemi nekdanjimi sovjetskimi republikami zunaj Baltika in Moldavije približala idealu parlamentarne republike, za protiustavne.
Ko si je na tak način kot predsednik zagotovil vso oblast, je lahko prešel še v zaključni napad, ki je sosedu resda uspel že tam leta 1996. Lotil se je zapiranja vodilnih predstavnikov opozicije, kakšen je po beloruskem scenariju kdaj tudi izginil. Od Lukašenka se je sočasno naučil, kako se da to na prvi pogled nedemokratično početje dvakratno ali celo trikratno unovčiti. Najprej je opozicijski politik za zapahi manj nevaren, nato je mogoče njegovo izpustitev ali, kar je še bolje, zgolj obljubo njegove izpustitve zlasti v pogajanjih z bruseljskimi birokrati zamenjati za kakšne otipljive koristi ali vsaj odpustke za nadaljnje korake na poti proti Belorusiji. Seveda bi bila mala (ali velika) Belorusija v Ukrajini torzo, če ne bi Janukovič našel še svojega Jurija Pavljučenka, zadolženega za učinkovito dušenje javnega nezadovoljstva. Zdi se, da ga je našel v odličnem notranjem ministru Vitaliju Zaharčenku, ki mu je malo mar za govoričenje o demokraciji, po katerem mora včasih poseči celo njegov šef, in se raje zanese na pendrek.
Ukrajinski predsednik se mora v teh dneh zelo spraševati, kako da kljub vloženemu trudu ni sadov. Ali ni bilo tako, da je opozicija v Belorusiji leta Gospodovega 1996 proti sporazumu o uniji z Rusijo zbobnala skupaj trideset tisoč ljudi, ki so Minsk preplavili z belo-rdeče-belimi zastavami anatemizirane beloruske republike iz časa po prvi svetovni vojni, medtem ko dandanašnji opozicije nihče več ne jemlje resno, demonstrira pa morda nekaj deset adrenalina res polnih osebkov, vendar še tem ne pride na misel, da bi mahali s kakšno zastavo. V Ukrajini je očitno vse drugače: bolj ko je Zaharčenko mlatil, bolj se je Majdan polnil, bolj ko je lepa pravosodna ministrica Olena Lukaš grozila z izrednim stanjem, več je bilo zastav (dobro je vsaj to, da imata Janukovič in opozicija drugače kot v Belorusiji vsaj za zdaj enake). In kar je čista nočna mora, protesti so se iz itak nezvestega Kijeva razširili vse do meja Janukovičevega ožjega kraljestva, do Zaporožja. Tja, kjer so v času oranžne revolucije še grozili, da se bodo odcepili, če bo predsednik namesto njihovega Vitje postal njegov »fašistični« soimenjak Juščenko.
Kaj je torej šlo narobe? Najprej tisto, kar v beloruski zgodbi o uspehu ni nujno vidno s prostim očesom. Blagostanje dežele, v kateri v veleblagovnici starega kova nekako štiri prodajalke opravijo delo, ki bi ga pri nas največ ena, je možno zgolj na (ruski) kredit. Vzdrževanje desetmilijonske zahodne sosede se Putinu zdi smiselno (in se je tako zdelo že Jelcinu), ker lahko potem z njo ponosno maha pred nosom razvajenim zahodnjakom, katerih domena se začne čisto na beloruskih mejah. Vedno jih lahko spomni, kako so Rusi sosede spravili v žep že, preden so jih bruseljski diplomati sploh vrisali na svoje zemljevide. Kar je, verjamem, nepojmljiv užitek.
Cena je jasna: balzamirana postsovjetska država z odstranjenimi možgani in drobovino lastne identitete. Belorusi so bili to pripravljeni plačati, ker ne na možgane ne na drobovino niti niso mogli biti preveč navezani.
Z Ukrajino je drugače. Najprej je beloruskemu primeru podobno kreditiranje petinštiridesetmilijonskega mastodonta velik zalogaj celo za ruskega medveda. Pa ves prestiž gor ali dol. Potem obstaja še ena bistvena težava. Ukrajina je polna Ukrajincev. Ki si težko predstavljajo odstranitev možganov in drobovine, četudi bi bila nastala balzamirana tvorba enako kot beloruska blizu sovjetski Indiji Koromandiji. Vendar njihov idealizem ne bi smel – vsaj trajno ne – služiti za izgovor Evropski uniji za njeno radodarnost zgolj z besedami, pa za škrtost in poglede zviška, kadar bi bilo treba kaj zares storiti ali primakniti. Sicer utegnejo nekega dne ruske milijardne injekcije le začeti učinkovati. Ne glede na nevarnost balzamiranja.
