Pripoved o svobodnem črncu Solomonu Northupu, ki ga ugrabijo in prodajo za sužnja lastnikom plantaž na ameriškem Jugu, ni fiktivna kot na primer znamenita televizijska nadaljevanka Korenine po »faction« romanu Alexa Haleyja iz leta 1976 in se ne opira na obširne sodne spise zapletenega primera v zvezi z ladjo Amistad in usodo upornih ugrabljenih zahodnih Afričanov, o čemer je Steven Spielberg leta 1997 posnel dejstveno precej netočen film. 12 let suženj temelji na zapisanem pričevanju resnične osebe, Solomona Northupa, iz leta 1853. Takrat ni prav nič kazalo, da se bodo novi ameriški suženjski režimi sesedli. V Amerikah je bilo šest milijonov sužnjev: nekaj manj kot štiri milijone na jugu ZDA, četrt milijona na Kubi in 1,75 milijona v Braziliji. Razred plantažnikov je imel ogromno politično in gospodarsko moč, zaveznike je imel v svetovnih finančnih in proizvodnih centrih. Leta 1860 so bili veliki plantažniki med najbogatejšimi Zemljani. Pomembna posebnost juga ZDA je bila v tem, da se je tam suženjska populacija že od konca 18. stoletja obnavljala sama. Z njo so trgovali na domačem trgu in se dodatno oskrbovali z njo ilegalno.
Ameriški zgodovinar suženjstva v kapitalizmu Robin Blackburn prepričljivo pokaže, da konec 19. stoletja institucija suženjstva ni propadla zato, ker bi bila premalo produktivna in dobičkonosna, marveč zaradi velikih družbenih pretresov, razrednih bojev in čedalje močnejšega odpora raznih družbenih skupin in politik. Pri tem so pomembno vlogo odigrala različna abolicionistična gibanja v Evropi in Amerikah. Do njih ne bi prišlo brez nasprotovanja sužnjev samih in popularnih predsodkov ljudi.
Stoletje abolicionizma – v grobem je trajalo od 1780 do 1888 – so spodbudila predvsem pričevanja nekdanjih sužnjev o suženjstvu in spoznanje, da v suženjskih območjih prihaja do množičnih pobegov in uporov, vključno s haitijsko revolucijo in ustanovitvijo prve črnske republike na svetu.
K oblikovanju nove politike občutljivosti in zavračanja krutosti je pomembno prispevala tiskarska kultura. Prva pričevanja ubežnih ali osvobojenih sužnjev so razširjali v obliki pamfletov, risb, pesmi, kratkih zgodb in romanov. Nosilci suženjske pripovedi so posvojili živo pripoved Defoejevega Robinsona Crusoeja v prvi osebi ednine. Prek te nove literarne oblike, ki jo danes poznamo kot »literaturo pričevanj« (po španskem testimonio), so se bralci lahko seznanili s suženjstvom z gledišča sužnja. Prve pripovedi sužnjev so začele izhajati v osemdesetih letih 18. stoletja. Veliko bralcev je dosegla zgodba Olaudaha Equiana iz leta 1788; ta je bil po osvoboditvi na ameriških tleh eden izmed tisočih svobodnih Afričanov, ki so v Londonu živeli od glasbe.
V angleško govorečem prostoru je bilo v letih 1780–1863 objavljenih približno sto suženjskih pripovedi. Na tleh ZDA je daleč najbolj znana zgodba sužnja Fredericka Douglassa, ki je prvič izšla leta 1845, razburkala javnost in resno ogrozila njegovo svobodo, saj je na Jugu veljal za ubežnega sužnja. Douglass, ki se je v mladosti naučil brati in pisati, je postal eden najbolj znanih ameriških abolicionistov, izvrsten govornik, zagovornik pravic žensk in privrženec politične rešitve suženjstva v ZDA. V letih 1830–1863 je bilo v črnskem in belskem tisku v ZDA objavljenih več kot štiristo krajših suženjskih pripovedi, med njimi tudi Northupova. Pozorni raziskovalci so v 20. stoletju večini njegovega nizanja dejstev pritrdili.
Pokrovitelji in literarni kritiki so že okoli leta 1830 govorili o suženjskih pripovedih kot o posebni literarni zvrsti. Harriet Beecher Stowe se je v obrambi romana Koča strica Toma, ki je najprej začel izhajati leta 1853 v časopisnih nadaljevanjih, pozneje pa so ga v knjižni obliki prodali v stotisočih izvodov na jugu in severu ZDA, sklicevala na več objavljenih pričevanj sužnjev. Nasprotniki abolicionizma so zmerom poudarjali neverostojnost teh pripovedi, manipulacijo urednikov in prikrajanje dejstev zapisovalcev pričevanj, se pravi podobne reči, ki jih današnjim pričevanjem, zapisom ustnih pripovedi, radi očitajo še danes.
Abolicionistično gibanje v Španiji in na Portugalskem ter suženjskih Kubi in Braziliji se je začelo oblikovati šele sredi 19. stoletja. S Kube in iz Brazilije iz časa suženjstva poznamo le po eno obširnejšo pripoved oziroma »avtobiografijo« sužnja. Zato pa smo lani v slovenskem prevodu dobili živopisno Življenje ubežnega sužnja Kubanca Estebana Monteja iz leta 1963, ki je pri 103 letih vse prepričal s popisi dogodkov ter očarljivimi zgodbami o neustavljivi sli po prostosti in preživetju.
Pripovedi sužnjev so zagotovo odprle problem verodostojnosti. Pri njih velja upoštevati okoliščine, v katerih so nastale, motive pripovedovalcev in urednikov abolicionistov, ki so besedila zapisovali, pripravljali za objavo in pri tem upoštevali pričakovanja in čustveni odziv bralstva. Vsak ubežni suženj se je zavedal, da njegov glas v javnosti govori za tisoče drugih utišanih glasov, postaja kolektivni glas. Vse si prizadevajo opisati suženjski jarem in osebno doživljanje suženjstva. Za zgodovinarje so številna pričevanja neprecenljivi vir o življenju »v suženjstvo zakletih«, tako so redka latinsko-ameriška pričevanja o suženjstvu osvetlila nekatera področja, o katerih so severnoameriški bivši sužnji govorili le posredno ali zelo olepševalno, na primer o spolnem nasilju, spolnosti med sužnji, tudi o tem, da vsi sužnji in temnopolti svobodnjaki niso gojili enakega občutka pripadnosti.
Literatura pričevanj – razpeta med individualno pripovedjo, ki javno razkriva zamolčano kolektivno izkušnjo in ima svojstveno spoznavno vrednost, in druge literarne oblike, vključno z avtobiografijami – je še zmerom potencialna politična bomba, ki jo pripovedovalec neke utišane, stigmatizirane ali zatirane družbene skupine posreduje zapisovalcu. Že to, da kljub vsem morebitnim olepšavam, zaporam, tajitvam, tudi površnemu nizanju dejstev v njej prepoznamo drugačno kolektivno zgodbo in spomin od uradnega prikazovanja, nakazuje, da gre lahko za izjemno močno pripoved. Ni učinkovitejšega zgleda, kakor je izjemno odmevno pričevanje gvatemalske Indijanke Rigoberte Menchú o trpljenju in boju njenega ljudstva iz leta 1985 (imamo jo v slovenskem prevodu), ki so ga kljub številnim poskusom težko ovrgli.
Pred kratkim smo dobili tudi slovensko pričevanje, Dekle z bonboni Romkinje Jasmine Ahmetaj, ki ga je zapisala in za književno obliko priredila Marta Gregorčič. Je neposredni vstop v intimno življenje posameznice in njenega okolja brez glamurja ali poskusov ugajanja drugim.
