Na odru vsak večer nekaj podarim

Da ima njeno delo vendarle neki globlji smisel in celo poslanstvo, je spoznala že davno, kmalu po vojni, pravi, ko je  še zelo sveža igralka za Jožetom Babičem iz Maribora odšla v novooživljeno tržaško gledališče. Igralce so dolga leta zatirani slovenski Primorci, lačni slovenske besede, častili skoraj po božje. Bila je »naša Štefka«, tako so klicali za njo po tržaških ulicah in kraških zakotnih dvoranicah. Tržaškega obdobja nikoli ne pozabi omeniti, imeli so tudi dober, kakovosten repertoar, da je lahko razprostrla svoja umetniška krila. Veliko so gostovali, pove, in glas o dobri igralki je dosegel Ljubljano; v SNG Dramo, kjer se je zatem odvil osrednji del njene igralske kariere, jo je v sezoni 1959/60  povabil Slavko Jan.

Zelo rada je sodelovala tudi v eksperimentalnih in neinstitucionalnih gledališčih, največ v Koreodrami z Damirjem Zlatarjem Freyem. Manj so njeno igralsko znanje in nadarjenost znali opaziti filmarji, čeprav je nase opozorila že v prvem povojnem filmu Na svoji zemlji kot krhka in poetična Tildica. Če bi bila Rusinja, bi zanesljivo postala zaslužna narodna umetnica; Slovenci pa smo jo počastili s srebrnim častnim znakom Republike Slovenije, Prešernovo nagrado, tremi Borštnikovimi in Severjevo nagrado ter z  Borštnikovim prstanom.

… ta nagrada je bila zame veliko presenečenje, sicer je menda že dlje časa ustanovljena, ampak nikoli podeljena. Zdaj so jo dali pa meni, ki si jo mogoče še najmanj zaslužim. Občutek imam, da sem naredila zelo malo filmskih vlog. A sem je bila vseeno vesela. Vseh pozornosti sem zelo vesela in neizmerno hvaležna vsem … do smrti tega ne bom pozabila.

Zdaj živim na obrobju Ljubljane in se veliko vozim z avtobusom, pa se mi res kar pogosto zgodi, da se ljudje vzradostijo, ko me srečajo in prepoznajo. To se mi zdi res lepo.

Lepo je to povedal. Ko sem zadnjič brala njegovo knjigo o igralcih in prišla do mesta, kjer govori tudi o meni, se mi je telo začelo kar tresti od veselja, ker zna Polde tako človeško in tako zares ubesediti, obenem pa tako lepo oblikovati svoje misli.

To vlogo sem igrala kar trikrat, prvič v režiji Balbine Baranovič, drugič pri Damirju Zlatarju Freyu in tretjič v ljubljanski Drami v režiji Mete Hočevar. To je kar težka vloga, in ko sem jo pred mnogimi leti igrala prvič, sem v njej še bolj tipala, nisem imela občutka, ali sem jo dobro opravila. Ali vsaj ne tako kot tiste, za katere sem takoj vedela, da sem jih dobro naredila. In tudi druge vloge Winnie, ki sem jo pozneje igrala v Freyevi režiji, nimam v spominu kot nekaj, kar bi resnično dobro naredila. Ko pa sem to vlogo igrala še tretjič, sem v njej nenadoma začutila možnost vedrine. Verjetno zato, ker sem bila že dovolj stara, da sem jo razumela tudi s svetle plati. Ko odhajaš, ni vse samo ena tožba, lahko zasveti tudi iskra veselja.

Morda sem res to vlogo tako dojela, ker sem tako čutila tudi svoje lastno odhajanje. Poslavljanje na veder način, zakaj pa ne?

Seveda je. V igri sem velikokrat uživala, vselej pa, kadar sem bila notranje srečna. Res je, da sem nekaj vlog tudi »samo« odigrala, ampak kadar sem bila zares srečna, sem stoodstotno dihala z vlogo, ki sem jo igrala. Ne znam razložiti, zakaj, ampak vem, da sem se jim zelo približala.

Veliko jih je. Še vedno se spominjam vloge Catherine v Dedinji, ki sem jo leta 1950 igrala v Trstu. Zelo sem posvojila tudi številne dramske like iz Čehova in Dostojevskega, zlasti Katarino Ivanovno v Zločinu in kazni…

Ta nora ženska!! Kakšno zvezo pa ima to z mano?! Ampak ima, v človeku ždi marsikaj, česar noče vedeti, poznati. Ta lik mi je pomagal odkriti nekaj, kar nisem vedela, da je tudi v meni. In tudi za to vlogo vem, da sem jo dobro opravila. Prav tako se rada spomnim vloge Neže v Zajčevem Vorancu, zlasti tisti del, ko govori o otroku. Rada pa sem imela tudi tiste vloge ali njihove dele, ko sem bila nema, brez besed, samo navzoča ali pa sem izvajala neka banalna opravila.

Kot dijakinja sem začela nastopati na Ljudskem odru v Mariboru, kjer je že igrala moja starejša sestra, ki je takrat ravno končala šolanje na učiteljišču in je štiri leta čakala na učiteljsko mesto. Bila je zelo nadarjena in sem jo rada hodila gledat. A sem tudi sama sanjala svoje sanje, iz romanov, ki sem jih brala, sem si v tisti svoji sobici ustvarjala svoj svet, si nadela kakšno oblačilo, kakšno stvar premaknila. To je bila moja igra. Rada sem recitirala pesmi in prosila očeta in mamo, naj se usedeta v kuhinji in me poslušata. Potrebovala sem poslušalstvo. Recitacije sem imela rada tudi v šoli, na mariborski klasični gimnaziji. In sestra mi je dovolila, da sem jo spremljala na gledališke vaje. Seveda so opazili to moje zanimanje in mi na Ljudskem odru dali igrati v Drabosnjakovi Božični igri. Igrala sem Marijo, bila sem še tak deklič, da sem jo lahko igrala s polno dušo. Pozneje so mi igralski kolegi povedali, da so si me zapomnili po barvi glasu, po zvenu. Imela sem zvonek glas in verjela sem v to, kar sem govorila.

Takoj po vojni, ko smo se srečali, eni so prišli iz partizanov, drugi iz izgnanstva, nas je Žižek znova zbral in začeli smo z gledališkimi vajami. On je res poznal metodo Stanislavskega, ampak meni je bil najbližji afektivni spomin – mislim, da je tudi to del metode – to je spomin, ki priklicuje emocije. Res pa je, da sem že zelo zgodaj imela hude čustvene izkušnje. Še zelo mlada sem imela nezakonskega otroka, med vojno rojenega, iz ljubezni, ampak ta ljubezen se je žal končala… Ne, nima smisla o tem govoriti, to je za mano, ni pa pozabljeno. Kot igralka sem vselej, v vsak študij vloge vstopala s popolno odprtostjo. Hotela sem iskati, iskanje pa odkriva nove stvari. Predvsem pa pri tem odkrivaš sebe. Včasih te prav preseneti, kaj vse lahko prek nekega dramskega lika odkriješ v sebi in kakšnih vse emocij si sposoben. Ampak samo na odru, tostran njega, v resničnem življenju, takšnih emocij nisem poznala.

Takrat sem že bila z Jožetom Babičem. Spoznala sva se, ko je bil še igralec v Mariboru. Skupaj sva nastopala v predstavi neke ruske drame, kjer me je učil brati. Zadaj za odrom, ko sva čakala na nastop, sva se veliko pogovarjala, se zbližala, zaljubila in kmalu tudi poročila. Jožeta so povabili za umetniškega vodjo slovenskega gledališča v Trstu, jaz naj bi šla z njim, vendar so me povabili na poskusno snemanje za film Na svoji zemlji…

No, spomnim se zlasti dolgega snemanja, vmes so bili dolgi presledki, delali smo ga eno leto, v filmu potem nisem prav veliko igrala. Od vseh filmskih vlog mi je najbližja Francka v Duletičevem filmu Na klancu. Ta film so zelo različno sprejeli, nekateri, in ti so bili v manjšini, so bili prevzeti, navdušeni, večinoma pa so bili odzivi zelo zadržani. Pač ni bil film za široko občinstvo. Meni pa je bil blizu, verjetno že zaradi Cankarja, ki ga imam rada. Nekateri prizori so prav dobri, žal pa film v celoti ni imel pravega odziva. Seveda pa imam v lepem spominu tudi Cvetje v jeseni, z Mileno Zupančič in Poldetom Bibičem, kjer sem igrala Metino mamo.

Kar v redu, včasih so res bili kakšni trki, ker je znal biti prav težaven. Ampak vse, kar smo delali, pa naj so bile njegove predstave še tako čudne in nenavadne, se mi je zdelo zanimivo in privlačno. Nikoli ni bilo ničesar takega, kar bi me ustavilo in ne bi hotela narediti.

Ne vem. (smeh) Mislim, da ni mej, če gre za umetnost, ki meje ravno premika. Zunaj nje pa je druga stvar, tam so razne omejitve zelo pomembne.

Ne spominjam se toliko teh trkov z oblastjo kot bolj trkov v gledališki hiši sami. Razdvojenosti v ansamblu… Vendar bi o tem res težko govorila, ker gre pri tem za izjemnega umetnika, Staneta Severja, in še nekatere ljudi… Res ne bi o tem govorila, ker me še vedno boli. V Drami smo izgubili velikega umetnika, za katerega nam je bilo neskončno žal. Takrat je prihajalo tudi sprememb v repertoarni politiki in sploh v umetniškem vodstvu, ki pa smo jih večinoma vsi sprejeli. Ne morem reči, da sem bila v tistem obdobju ravno najbolj srečna, nisem pa se postavljala zoper iskanja v drugih smereh. Spomnim se, kakšno ogorčenje je leta 1976 povzročila Korunova predstava Pohujšanje v dolini šentflorjanski. Ampak zakaj? Nisem igrala v tej predstavi, a je… ne, teh stvari res ne bi rada pogrevala. Sama sem vedno rada sodelovala v predstavah, kjer je šlo za iskanje v novih smereh, na druge načine. Rekla bi, da igralskemu poklicu pripadam prav na način, da si ne postavljam nekih mej, nikoli si nisem rekla, v takšnih predstavah bom igrala, v nekih drugih pa ne. Vselej sem k delu pristopala odprto, z upanjem, zanimanjem in tveganjem.

Seveda, in to z užitkom, saj so te vloge sicer drugače, vendar izvrstno odigrane. Gledališka igra se s časom spreminja, a ne le s časom, pravzaprav se spreminja z vsakim človekom, ki prihaja na oder. Res pa je, da zadnje čase manj spremljam predstave, odkar sem se preselila na obrobje Ljubljane. Potrebujem več časa, da se z avtobusom pripeljem z obrobja v središče mesta. A obljubim, da se bom poboljšala, moram se. Da še kaj vidim in doživim.

O, ja, to začutiš že med delom, ne vselej, seveda, a najbolje je, ko to začutiš, veš, že med predstavo. Joj, igralci imamo res tako izjemen poklic! Tudi če so kdaj kakšni večeri, ki padejo v prazno. Ostanejo brez odmeva. In ne moreš nič. Seveda predstava ni odvisna samo od igralcev, ampak prav tako od tistega, ki jo zasnuje in vodi.

Milena je najbrž že tako mislila. Ona je izjemna, čudovita kolegica iz mlajšega letnika. Moj letnik pa je že malo pošel.

S Škafarjem sva se spoznala pred leti, ko je delal z mano intervju za predstavitev v divaškem Muzeju filmskih igralcev. Pozneje sva se še srečevala in nekega dne je prišel s predlogom, da bi nekaj posneli. Vključil je tudi Ivanko, pa sploh ne vem, od kod je vedel za najino prijateljstvo. Želel naju je imeti skupaj v filmu, ki je pravzaprav najin. Peljal naju je v naravo, pod neko drevo, z Ivanko sva sedli v travo in imeli popolnoma vsakdanji pogovor med prijateljicama.

Boli me. Že včeraj me je neka gospa o tem spraševala in sva malo pobentili. A ne gre toliko za jezo, kot me boli, zares boli to, da so se naše sanje o lastni državi tako klavrno končale v pohlepni grabežljivosti. To je najbolj žalostno. To, da se je v ljudeh, ki komaj preživijo, moralo nabrati toliko razočaranja, ogorčenja, gneva. Ogorčeni smo verjetno vsi, tudi nad sabo, ker se nismo pravočasno zoperstavili stvarem, za katere bi morali vedeti, da niso dobre. Res ne vem, kako smo lahko vse to dopustili.

Tam sem res doživela tisto, kar me še danes hrani. Ta radost, s katero so nas sprejeli, kako so nas čakali po predstavah, kako so nam mahali, kako sem bila »naša Štefka«, vsi po vrsti, vsi smo bili njihovi. »Naša Zlata, naš Jožko, naš Silvij…« Nepozabno, zato je bilo to obdobje noro lep čas za vse nas. Čeprav je bilo tudi naporno, saj smo imeli komaj za silo urejene dvorane, ki so bile zapuščene vsa leta, ko fašizem ni dovolil slovenskega jezika v javnosti. »Kaj res, igrali boste v slovenščini?« so nas kar naprej spraševali. Vse moje veselje do tega poklica, moja radost, moja norost v tem poklicu, je imela svoj smisel. Gledalci so pozimi v dvoranah pogosto sedeli v plaščih, ker dvorane niso bile ogrevane. Voda v kozarcih na odru je ledenela, igrali smo v zelo tankih kostumih, vendar nas ni zeblo. V predstavi te ne more zebsti, toda tedaj so nas greli tudi gledalci.

Če kdaj in kje, sem tedaj v Trstu odkrila, da ima moje igralsko delo neki smisel: da nekomu nekaj dajem. To je bila neke vrste injekcija z dolgotrajnim učinkom. Gledalcu moram nekaj dati, naj bo v razmišljanje, v sprostitev ali pa v bolečino, v premislek, obnovo nekega lastnega stanja. Vsak večer lahko na odru nekaj dam.