Najbogatejši naj bi bil republikanec Darrell Issa s skoraj 600 milijoni dolarjev neto premoženja, z 12 milijoni nakopičenih dolgov za mlečno farmo pa je najrevnejši njegov strankarski kolega David Valadao. Natančnega premoženja kongresnikov sicer ni mogoče ugotoviti, ker ga niso dolžni prijaviti, ker pa čez palec izračunano povprečje v senatu znaša okoli 2,7 milijona dolarjev, v predstavniškem domu pa še vedno zavidljivih 896.000 dolarjev, je jasno, da se o minimalni plači (in denarju za brezposelne) pogovarjajo ljudje, ki nimajo pojma o tem, kako živeti z 7,25 dolarja za uro dela. A jim kdo to očita? Očitno ne, saj nihče, vključno s tamkajšnjimi mediji, iz tega ni potegnil sklepa, da v kongresu sedi čreda vase zagledanih izkoriščevalcev, pohlepnih na denar iz sumljivih lobističnih virov in tudi skorumpirana, saj drugače tako odtujena od realnega življenja v neki delujoči demokraciji ne bi mogla priti na položaj, da odločajo o stvareh, o katerih nima blage veze.
Ameriški politiki in gospodarstveniki imajo to srečo, da niso krivi, dokler ne dokažejo nedolžnosti, oziroma da so tudi v medijih nedolžni, dokler se jim ne dokaže krivda. Svež primer je vzpenjajoča se republikanska zvezda, guverner New Jerseya, ki že kotira na stavnicah za predsedniške volitve 2016, Chris Christie. Globoko v škandalu zaradi politično motiviranega avgustovskega zapiranja cestninskih pasov za vožnjo prek mostu Georgea Washingtona iz Fort Leeja na Manhattan ostaja zaenkrat čist, čeprav se je že dokazalo, da so bili v raboto vmešani njegovi najožji sodelavci s podšefinjo kabineta na čelu.
Vsaj objektivno odgovornost bi mu obesili v naših in na splošno kar evropskih logih. Če zaradi drugega ne, zato, ker je (kot zatrjuje ne vedoč za politično vnemo sodelavcev pred lanskimi guvernerskimi volitvami, na katerih ga župan Fort Leeja ni podprl) štiri dni mirno opazoval nastali prometni kaos, ki ga je nato prekinil ukaz iz soban newyorškega guvernerja. No, razplet je predvidljiv, kot pri hollywoodskih filmih. Če je Christie zatajil svojo vlogo pri politični delni zapori mostu oziroma je o njej kaj vedel, preden so mediji izbrskali zaroto njegovih sodelavcev proti županu Marku Sokolichu, ga bo pogoltnil politični mrak. V nasprotnem primeru bo ostal »čist kot solza«, kakršnega prikazujejo za zdaj, ko mu v obrambo tudi mediji naštevajo guvernerske zasluge med hurikanom Sandy ter rekordno število uspešnih procesov, ko je kot državni tožilec v New Jerseyu dihal za ovratnik tamkajšnji korumpiranim politikom in podjetnikom.
V evropskih filmih so konci manj predvidljivi; tudi zato, ker so zgodbe praviloma bolj nerazumljive od ameriških. Takšna se, denimo, plete v Franciji, nad katero se veselo naslaja še resno in ne samo tabloidno evropsko časopisje. Gre za ljubezensko afero predsednika Françoisa Hollanda z igralko Julie Gayet. V državi, kjer so bili predsedniški skoki čez plot tabu tema, je ta naenkrat »javni interes« in »zadeva državne varnosti«, ker naj bi se predsednik k ljubici vozil s skuterjem. Ker neporočeni Hollande ni klasični prešuštnik, kot socialist pa tudi ne apologet konservativno zadržane spolnosti, kakšne večje politične afere iz te kuhinje ne bo. »Afera« pa ne priča toliko o rušenju francoskega medijskega tabuja, kot o nekem splošnem javnem in medijskem žolču (ne nujno v tem vrstnem redu), ki skuša vsako človeško slabost politikov prevesti v skrajno sprevrženost, ki jo je treba zatreti s skrajnimi sredstvi, najprej pa z medijskim linčem.
Filmska zgodba Gašparja Gašparja Mišiča bi bila pri tem lahko naslednja. Ni bežal red policisti, ker je bil vinjen, ampak je bil še toliko trezen, da se je zavedal medijskega in javnega linča, če ga ulovijo s kozarčkom preveč, in mu je skušal ubežati. V kolikšni meri je Mišič sprijen, ne morem ocenjevati, ker ga sploh ne poznam, njegova javna podoba in še vedno nezadovoljeni novinarsko-politični bes, ki se je zrušil nanj že ob napovedi imenovanja za šefa Luke Koper, pa sta tolikšna, kot da je sam Satan, Belcebub in Lucifer. A hudič je drugje, nemalokrat v glavah tistih, ki ga kličejo.
