Tukaj ne gre samo za navijaštvo. Ti fantje se počutijo malodane vitezi zaščitniki. Te punce jim pomenijo več kot zgolj tekmovalke. Ultimativne fiksacije so jim. Kar je po svoje neizbežno in razumljivo. Nemalokateri moški se je sposoben zaljubiti v glas taksi dispečerke, kaj se ne bi v smučarko v čednostnem puliju. Ki občasno posname še kak kanček namigujoč videospot. V vsakem primeru je Mazejeva smučarka z najboljšo medijsko pokritostjo od vseh dosedanjih slovenskih šampionov. Tudi v teh dneh, ko ji ne gre, je to, da ni dala izjave, glavna novica. Le odgovora, zakaj je tako bistveno slabša kot lani, ni. A tudi to je zgolj nadaljevanje lanskega leta, ko kakih izrazito smiselnih razlag za njeno nenadno premoč prav tako ni bilo. Z izjemo gospoda Šmitka, ki je lanski uspeh pojasnil s tem, da se je na smučkah zmanjšal stranski lok, zaradi česar je smučanje postalo fizično zahtevnejše, kar pa je Mazejevo kot fizično močno tekmovalko postavilo v ospredje.
Možno. To, da mala tehnikalija sfavorizira tekmovalca, ni nič novega. Se je že dogajalo. Velja pa ob robu jadikovanju nad formo naše šampionke (in še vedno edine slovenske vrhunske smučarke ta hip) upoštevati, da so serijske zmagovalke v smučarskem pokalu tako in tako redkost. Annemarie Moser-Pröll ima šest zmag, Lindsey Vonn že dve manj, legendarna Schneiderjeva »samo« tri, Wenzlova »le« dve, Nemcem kultna Mittermeierjeva samo eno in tako naprej. Upoštevati velja tudi, da je v vsej zgodovini pokala Tina Maze tekmovalka, ki je svoj vrhunec dosegla najkasneje. Že stara 29 let. Vse druge so postale skupne prvakinje prej, nobena razen Schneiderjeve, ki je bila pri zadnji osvojitvi stara 31, pa svetovnega pokala ni več osvojila tako pozno kot Korošica. Če bi ženska na olimpijskih igrah osvojila kolajno, bi bilo to nenavadno. Ne gre za nevoščljivost, ampak za neugodna dejstva.
