Za Simfoniki so številni praznično obarvani koncerti v decembru, po kratkem vdihu pa jih prihodnjo nedeljo, 12. januarja, že čaka prvi koncert v Mozartinah, ciklu nedeljskih koncertov, ki mu je simfonični orkester letos dodal še enega in jih bo tako do maja letos skupaj pet. Poleg redne abonmajske sezone Kromatika in sodelovanja na Slovenskih glasbenih dnevih orkester v spomladanskem obdobju čakata še dve pomembni gostovanji na Dunaju, aprila v Muzikvereinu in junija v Konzerthausu.
V kriznih časih ste umetniški korpusi pogosto na udaru. Koliko manevrskega prostora vam ostaja na RTV Slovenija?Ja, še vedno se tudi pri nas vsake toliko najde kdo, ki predlaga, da bi nas ukinili, ker preveč stanemo. Čeprav glasba tvori znatni del RTV programa. Je pa vzdušje znotraj orkestra oziroma glasbene produkcije, ki jo vodi Patrik Greblo, zelo dobro. Sploh v zadnjem letu smo se še bolj povezali z našo hišo, čeprav je paradoks, da smo ravno od lani naprej samostojna enota; prej smo spadali pod Radio Slovenija. Glavno poslanstvo našega orkestra je snemanje glasbenega programa za celotno RTV Slovenija in beleženje slovenske ustvarjalnosti, sicer pa počnemo vse, kar je v programskem interesu hiše. S tem opravičujemo tudi naše poslanstvo. Če recimo ne bi posneli dokumentarnega filma o nedavni turneji po Evropi in pojasnili pomena takšnih gostovanj, bi nam znali takšno pot oporekati. Za razliko od denimo Orkestra Slovenske filharmonije, ki je izrazito koncertno usmerjen, je pri nas koncertna dejavnost pravzaprav bonus. Koncerte v živo prenašajo po radiu ali jih vsaj posnamejo – in s tem so tako njihova kot naša pričakovanja nekako pokrita.
Na turnejo po Nemčiji, Belgiji in Nizozemski, ki jo omenjate, ste se oktobra odpravili z dirigentom Raiskinom in violinistom Gluzmanom. Kako zajeten zalogaj je bila?Tako obsežne turneje že dolgo let nismo imeli. Prek kolegov iz tujine sem prišla v stik z dirigentom Danielom Raiskinom in ga povabila na abonmajski koncert v Ljubljano. Potem pa so se oglasili njegovi agenti in predlagali skupno turnejo v letu 2015. Z našim orkestrom so pred mnogimi leti že sodelovali, še vedno imajo v lepem spominu maestra Antona Nanuta, in ko je lani neki drugi orkester odpovedal turnejo, so poklicali nas. Po turneji so bili nad nami prijetno presenečeni.
Je tudi pri vas trend, da mladi glasbeniki zelo dvigujejo umetniški nivo orkestra?Ta trend velja tudi za naš orkester, eden od vzrokov je zagotovo naša fleksibilnost, saj pokrivamo raznovrstne glasbene žanre. Široko znanje gotovo ne škodi, če seveda govorimo o kakovostni glasbi.
Hočete reči, da denimo filmska glasba ne razpusti discipline orkestra?Sploh ne, filmska glasba je izvajalsko celo precej zahtevna. Seveda so bolj sproščeni naši skoki v zabavno glasbo, denimo s Siddharto, s katero smo nedavno izdali že drugi skupni devede, a tudi to, sem prepričana, je za nas dobro in zahteva veliko mero profesionalnosti. Glasbeniki iščemo nove oblike prezentacije, tudi klasične glasbe, denimo s koncerti na drugačnih lokacijah. Treba je iskati stik s poslušalci, pritegniti mlade. Poslušalcev se ne da več nagovarjati zgolj na sterilen, klasičen način.
So tudi abonmaji neka tvorba, ki jo bo prej ali slej povozil čas?Abonmaji seveda zagotavljajo nek krog stalnih obiskovalcev naših koncertov, vsekakor pa bo treba razmišljati tudi o tem, čeprav previdno, nenazadnje število naših abonentov narašča. Absolutno je treba gojiti klasičen repertoar, upoštevati želje poslušalcev, hkrati pa vključevati novosti. Vendar nima smisla, da bi jih pretirano napadali z avantgardnimi zadevami. Ravnovesje v programskem smislu je nujno potrebno. Radijski orkestri smo za razliko od kakšnih drugih orkestrov že po naravi bolj fleksibilni.
Kdo so pravzaprav vaši poslušalci? Zagotovo to niso recimo obiskovalci zlatega abonmaja.Nam glasbenikom je zelo všeč vzdušje, ki ga ustvarijo naši poslušalci, zelo so odzivni. Mislim, da so po strukturi precej raznoliki ljudje, vedno več je mladih, kar nas posebej veseli, pripravljeni so sprejemati novosti. Opazovalci ugotavljajo, da je naše občinstvo živo in odprto.
Na mlade apelirate tudi z Mozartinami, ki so pred vrati. Prej je bil cikel zaupan enemu dirigentu, letos bo vsak koncert dirigiral nekdo drug.To je bila moja zamisel, kajti Mozartine so lahko za mlade dirigente krasna priložnost. V sklopu Kromatike imamo devet koncertov, kar ni strašno veliko, in vse ideje je težko spraviti v en okvir. Mozartine ta okvir razširijo, orkestraši pa lahko mlade dirigente spoznamo in se kdaj pozneje še srečamo. Ne da bi si ravno zadali, da ocenjujemo delo mladega dirigenta, a nam je kar hitro jasno, kdo je potencial, kdo je z nami znal vzpostaviti pravo energijo. Prvi bo v ciklu dirigiral Simon Krečič, ki je vmes postal novi umetniški vodja mariborske Opere in smo zanj zelo veseli. Helena Fojkar Zupančič je uveljavljena zborovodkinja in bo tokrat dirigirala tako Komornemu zboru RTV Slovenija kot orkestru. Stevena Loya zelo spoštujem, ima ogromno znanja in mislim, da se ga je nekako po krivem oprijela etiketa, da se ukvarja samo s sodobno glasbo. Prepričana sem, da se bo odlično znašel tudi v klasičnem programu. Dunajčana Azisa Sadikovića sem videla leta 2012 v finalu mednarodnega tekmovanja za mlade dirigente Fitelberg v Katovicah na Poljskem, kjer je potem dobil tretjo nagrado – in mene je resnično prepričal. Živa Ploj Peršuh je že uveljavljena dirigentka, tudi v tujini.
Si mladi glasbeniki danes sploh še želijo igrati v orkestrih?Pri dijakih sem kar malce pogrešala to željo, čeravno si oboisti še želijo delati v orkestrih. Mnogi bi bili radi solisti, kljub temu da je konkurenca velika in je odličnih solistov ogromno. Veliko jih je odločenih za pedagoške poklice, čeravno bi koncertne oziroma orkestrske izkušnje koristile tudi njim, še več jih niti ne razmišlja o svoji nadaljnji poklicni poti. V času mojega študija je bil naš glavni cilj priti v orkester, ne nazadnje smo se ravno zato odločili za študij glasbe.
So v svetu oboisti, ki se preživljajo izključno kot solisti?Najprej pomislim na Heinza Holligerja, ki pa je tudi skladatelj, dirigent in igra v komornih zasedbah. V glavnem so dobri oboisti pospravljeni v orkestrih kot prvi oboisti, recimo Albrecht Mayer, član Berlinskih filharmonikov. Je pa za oboo veliko komorne literature.
Se po Ariartu še komorno družite s kom?Ne, nisem v nobeni komorni zasedbi, občasno pa še vedno igram v orkestru. V Ariart sem igrala dvanajst let, zdaj že pet let več ne. Sčasoma smo izgubili pravi zagon.
Česa Simfoniki še niso igrali, bodo pa pod vašim umetniškim vodstvom?Kot sem že rekla, v programu iščem ravnovesje, in del repertoarja mora biti klasičen. Tudi zato, da dodobra izkoristimo našega stalnega dirigenta En Shaa, sploh ko gre za arhivna snemanja. V sebi ima izjemno modrost, glasbeno znanje, zna vzpostaviti prijeten odnos z ljudmi. Zanimajo me tudi manjše zasedbe znotraj orkestra, kajti komorna igra ugodno vpliva na skupno igro v orkestru. Rada bi, da bi posneli določene skladbe, ki se izvajajo redko ali tako rekoč nikoli, hkrati pa so dobre za higieno orkestra.
Bomo pa oktobra letos krstno izvedli Simfonijo Mont Blanc, projekt Evropske mreže orkestrov, katere člani smo, predlagal pa ga je moj predhodnik Boris Rener. Simfonijo je soustvarilo pet mladih skladateljev iz petih držav, med njimi Nina Šenk iz Slovenije, in prva izvedba bo prav v Ljubljani. Simfonijo bodo nato odigrali še drugi orkestri. Poleg dveh koncertov na Dunaju bomo letos nastopili še v Kölnski filharmoniji in upamo še na kakšno gostovanje v tujini. Radi bi bili čvrsto umeščeni na glasbenem zemljevidu Evrope. Prihodnja sezona, 2014/2015, bo jubilejna šestdeseta in tudi zato bo posebna. Za leto 2015 pa že pripravljamo velik dogodek s skladateljem Vitom Žurajem, kjer bo sodeloval Deutsche Musikrat, naš orkester pa bo nastopil z Ensemble Modern.
