Po jesenskih rasističnih napadih na temnopolto pravosodno ministrico Christine Taubira, ki so jo zmerjali z opico, demokratično Francijo zdaj, na prehodu v novo leto, razburja antisemitizem znanega temnopoltega komika M'bale M'bale Dieudonnéja. Za privržence vrednot francoske republike je med drugim skrb zbujajoče, da tudi nekateri francoski športniki islamske vere, kot je prav tako temnopolti nogometaš Nicolas Anelka, posnemajo njegovo gesto quenelle, ki naj bi bila z roko navzdol prikrit nacistični pozdrav. Pred novim letom pa je sporni komik izzval zgražanje z izjavo o novinarju Patricku Cohenu, ki je judovskega rodu: »Ko ga slišim govoriti, si rečem: hm, tale Partrick Cohen... plinske celice... škoda.«
Dieudonné je pred leti sicer zgolj branil pravice temnopoltih, in zato je bil velik nasprotnik skrajnega desničarja Jean-Marie Le Pena. O njegovem velikem preobratu po letu 2006, odkar je bil devetkrat obsojen za antisemitizem, pa priča tudi dejstvo, da je postal Le Penov in Ahmadinedžadov prijatelj. Francoski mediji 47-letnega komika zaradi norčevanja iz deportacije Judov med drugo svetovno vojno, zanikanja holokavsta in drugih protijudovskih izpadov danes bojkotirajo, a na Youtubu imajo njegove novosti tudi 2,5 milijona ogledov. Predvsem se nad njim v revnih predmestjih navdušujejo mladi potomci priseljencev iz Afrike, ki so diskriminirani zlasti pri iskanju zaposlitve, tako da je med njimi brezposelnost 50-odstotna. Dieudonné in njegova gesta quenelle naj bi tako predvsem izrazila njihov odpor do francoske družbe, najbrž pa ju mladi iz muslimanskih družin podpirajo tudi zato, ker večinoma dobro poznajo izraelsko zatiranje Palestincev. Gesto quenelle je mogoče videti celo na majicah in skodelicah, Dieudonnéva žena pa jo je prijavila patentnemu uradu.
Preprečiti ali ne?
Francoska vlada je pred dilemo, ali naj zaradi svobode govora dopusti izražanje takšnega sovraštva do Judov. Priljubljeni notranji minister Manuel Valls, ki menda že zdaj razmišlja o predsedniških volitvah leta 2017, je pred novim letom izjavil, da namerava preprečiti Dieudonnéjeve javne nastope, ker naj bi »motili javni red in mir«. Po mnenju Le Monda pa bo tako sporni komik, ki očitno potrebuje škandale, postal samo še večji mučenik. Predvsem zaradi spleta bi bilo vsako onemogočanje njegovih nastopov s strani države kontraproduktivno. Poleg tega bi takšen poseg države poskušal onemogočiti le izražanje, ne pa pravih vzrokov sovraštva do Judov.
Dieudonné sovraži Jude vsekakor tudi zato, ker zasedajo pomembne položaje v Franciji. Med francoskimi državljani jih je pol milijona, torej desetkrat manj kot muslimanov, a jih je vendarle veliko več med znanimi osebnostmi. Med drugim so Judje sedanja zunanji in finančni minister, pa vodja opozicije oziroma šef UMP, prav tako zdaj že malce pozabljeni nekdanji direktor Mednarodnega denarnega sklada Dominique Strauss - Kahn, prejšnji predsednik Nicolas Sarkozy pa je bil Jud po materi.
Dieudonnéjevo priljubljenost med Francozi afriškega rodu je treba razumeti tudi iz njegovega nasprotovanja temu, da lahko, kot sam meni, skoraj vsak nekaznovano žali črnce, Arabce in muslimane, medtem ko je zaradi velike moči Judov v gospodarstvu in medijih vsaka kritika nasproti njim označena za nevarni antisemitizem, ki ga je treba najstrožje kaznovati.
Glavna tarča so muslimani
Med evropskimi državami, v katerih so nacisti izvajali holokavst, je danes največ Judov v Franciji predvsem zato, ker jih je po drugi svetovni vojni veliko prišlo iz osamosvojenih severnoafriških kolonij. Klasični antisemitizem, ki se je med Francozi razširil predvsem v času Dreyfusove afere na prehodu iz 19. v 20. stoletje in ki je tudi potem kljub številnim Marcelom Proustom s svojim bojem proti težko razpoznavnim Judom hotel braniti francoski narod in kulturo, in to tudi za ceno kolaboracije z okupatorjem, je že dolgo v upadanju. Vanj na primer še spada Le Pen, ne pa več njegova hčerka Marine, sedanja voditeljica Nacionalne fronte, ki želi stranko, vsaj navzven, narediti sprejemljivo za večino Francozov, pri čemer si lahko dovoli izpade proti muslimanom. Druga tarča so Romi, pri čemer niti vlada nima čistih rok.
V zadnjih desetletjih se je predvsem med Francozi arabskega rodu iz zavzemanja za Palestince in nasprotovanja politiki Izraela in ZDA razvilo sovraštvo do Judov, ki ga sociologi imenujejo novi antisemitizem. K temu bi lahko šteli Dieudonnéja, ki na primer pri Le Penu ceni predvsem poudarjanje rasne različnosti. Komiku so prav tako blizu za lase privlečene teorije, po katerih črnce v preteklosti, v katero sodi tudi njihovo suženjstvo v Ameriki, niso zatirali toliko belci kot Judje, ti pa naj bi še danes ropali naravno bogastvo Afrike. Z današnjo Nacionalno fronto, ki naj bi odpravila vsak antisemitizem, pa Dieudonnéja povezuje nasprotovanje globalizaciji in zagovarjanje ločenega razvoja različnih avtohtonih kultur. mš
