Ostalo jim je samo to, kar so imeli na sebi
Osemčlanska družina je 19. decembra v trenutku ostala brez vsega. Ostala so jim samo oblačila, ki so jih imeli na sebi. Marjana pravi, da bi najbrž obupala, če ne bi krajani Galicije stopili skupaj in jim pomagali. V sodelovanju z žalskim Rdečim križem so namreč takoj organizirali obsežno humanitarno akcijo, zavihali rokave in se lotili obnove hiše. Arhitekt, ki se v javnosti ne želi izpostavljati, je čez noč izdelal gradbeni načrt, in če bo šlo vse tako, kot so si zamislili, bodo v petek že postavljali ostrešje.
»Sploh ni bilo vprašanje, ali družini pomagati ali ne. Skrbelo nas je samo, na kakšen način. Najbolj hudo nam je bilo zaradi otrok, ki že prej niso živeli v izobilju in so ostali brez doma,« nam je pripovedoval predsednik krajevne skupnosti Galicija Jože Krulec. Tudi sam je bil presenečen, da so se ljudje tako hitro in tako množično odzvali klicu na pomoč. Družini so prinašali pakete z oblačili, hrano, šolskimi potrebščinami in tudi igračami, možje iz vasi pa so počistili pogorišče in se takoj lotili gradnje zgornjega nadstropja hiše, ki ga je ogenj povsem uničil. Spodnje nadstropje sicer ni zgorelo, vendar je vso opremo uničila voda, s katero so gasilci pogasili požar.
Šestletni fantek še vedno joka
Marjana Kuder, ki je s sinom Sebastjanom in bratom Marjanom živela v pritličju, si še vedno ni opomogla od hudega šoka. »Zelo sem hvaležna ljudem, da so nam pomagali, vendar sem kljub temu tako zelo žalostna. Hčerka Simona si je z Ivanom v zgornjem nadstropju z velikim odrekanjem uredila dom in ne morem se sprijazniti, da je ves trud šel v nič. Hudo mi je za njene otroke, ki so še vedno prestrašeni in takšne tragedije doživljajo še bolj čustveno. Najmlajši je star komaj šest let. Še vedno joka in težko razume, da bo še vse v redu in da se bomo lahko kmalu preselili nazaj.«
Družina po požaru, ki je izbruhnil zaradi vžiga saj v dimniku, ni ostala brez strehe nad glavo. Občina Žalec ji je ponudila, da se lahko za nekaj časa vsi preselijo v sobo žalskega hotela, vendar se je potem našla veliko boljša rešitev. Lastnik nenaseljene hiše, ki stoji le nekaj metrov stran od Kudrove, je dovolil, da lahko živijo v njej toliko časa, da gradbinci končajo delo oziroma da bo vsaj pritličje primerno za bivanje. S tem ji je naredil veliko uslugo, ker imajo v hlevu živino, za katero morajo skrbeti, poleg tega pa tudi sami pomagajo pri gradnji hiše.
Največji strošek bo notranja oprema
V sosedovi hiši so praznovali tudi božične praznike. »Niso bili takšni, kot bi si želela, vendar smo bili na varnem in na toplem. Zaradi otrok smo postavili smrečico in jo okrasili. Zdaj vem, da bi lahko bilo še huje in da smo lahko veseli, da smo živi. Če bi ogenj izbruhnil ponoči, nam verjetno ne bi bilo pomoči,« nam je pripovedovala Kudrova za mizo, ki je bila obložena z orehovo potico in drugimi dobrotami. »Vse to so prinesli ljudje, ki jim ni bilo vseeno za nas. Tisočkrat jim hvala. Nikoli jim ne bom mogla povrniti njihove dobrote. Nekateri krajani so si vzeli celo dopust, da lahko pomagajo pri gradnji hiše,« je še pristavila in se odkrito čudila, da so se bili ljudje pripravljeni žrtvovati kljub temu da so bili prazniki in da bi si takrat vsak želel biti pri svoji družini.
Vaški odbor, ki vodi akcijo, pa je seveda zaskrbljen, ali se bo na transakcijskem računu zbralo dovolj denarja, da bodo lahko hišo tudi opremili. Ve se, da se največji stroški začnejo takrat, ko se na streho postavi smrečica. Nekatera podjetja so že podarila material za gradnjo, v nedeljo zvečer pa je v Galicijo prišla še skupina podjetnikov iz Smlednika pri Ljubljani, ki je zelo velikodušna in je ponudila takšno pomoč, da je še predsedniku krajevne skupnosti vzelo sapo.
