O tem nisem razmišljal, ker za ta podatek nisem vedel. Število naslovov je pač kazalec tega, koliko časa in v kako dolgem obdobju si na vrhu na lokalni ravni. Sam bi si bolj želel, da bi bil po številu lovorik na vrhu na mednarodni ravni. Ni biti pomembno prvi na vasi, ampak prvi na svetu. No, to še pride. Se pa slovenske zvezdice ne zbirajo tako zlahka. Potrudil se bom, da bo še kakšna več od devetih. No, to so verjetno rekli vsi pred mano, tudi Ivek (Marič, op. p.)) in Marko (Dolenc, op. p.).
Tokratni nastop z le eno zgrešeno tarčo in lepo prednostjo v teku vam vliva samozavest za naprej?Je bil kar posrečen nastop, da. Trener Uroš Velepec je verjetno na strelišču predvsem gledal moje proženje pri strelu. Trzanje je bila moja največja hiba v preteklosti. Mislim, da je bilo tokrat kar v redu. Sicer pa se proženja lotevam z drugačno strategijo, saj zdaj ne lovim vsake tarče posebej. Do tega pristopa sem prišel sam in s pomočjo psihologa. Ta tekma je dokaz, da dobro uspeva. Tudi pogoji me ne motijo. Pač sprijaznim se in se poskušam čim bolj prilagoditi. Pred dnevi je bila na treningu huda megla, pa sem še vedno zgrešil le petino tarč, Peter Dokl, od katerega se v streljanju zgolj lahko učim, ni zadel niti ene. To povem samo kot primer, da sem lahko uspešen, če razmišljam drugače, bolj osredotočeno.
V uvodnem decembrskem delu je vaša tekaška forma malce nihala. Kaj je bil vzrok?Še vedno trdim, da so bila nihanja videna le s statističnega vidika v primerjavi z drugimi in so odraz tekmovalnih pogojev, smuči, specifične proge, ne pa moje forme. Nimam razloga, da bi dvomil. Sam sem imel vseskozi dober občutek. Že v Oberhofu se bodo razmerja znova premešala.
Le še dobrih štirideset dni je do olimpijskih iger. Boste izpustili kakšno tekmo v januarskem nizu Oberhof, Ruhpolding, Antholz?Ne. Potrebujem tekme. Nisem tako samozavesten, da bi jih kar izpuščal in poln samozavesti potem skočil na olimpijske igre. Do Sočija lahko še kaj preizkušam, utrjujem taktiko, popravljam. Soči pričakujem zelo mirno, bolj kot sem Vancouver. Proga mi leži, strelišče tudi, tudi februarja sem običajno na visoki ravni. Olimpijada je pač taka tekma, da štejejo tudi izkušnje, kako se pripraviti. Vsak ima malo drugačno pot. Ugajalo bi mi, da grem pred olimpijskimi igrami še na kakšne umirjene mini priprave v Antholz ali Obertilliach. Vsaj za nekaj dni, čeprav grem sam s partnerico Nežo. Na Pokljuki se ob lepem vremenu lahko zgodi, da me sreča po petdeset ljudi in z vsakim je treba reči kakšno besedo. Takrat bo, se mi zdi, najpomembneje imeti nekaj dni prave umirjene vadbe.
