V romanu kolumnizem ne zmaguje le kot slog, pač pa tudi kot tekmec sami pripovedi. Struktura zgodbe sloni na treh moških, ki pa jih neredko nadvlada pripovedovalec kot domala četrti lik. Prikazi treh glavnih in tudi stranskih likov so namreč vsakič znova le voda na mlin pripovedovalčevi nameri, da intelektualno pobriljira na temo kake družbene problematike. Izbor nosi avtorjev pečat: slovensko zdravstvo, prepletenost gospodarstva in politike. A ne samo prikazi likov, tudi pripovedni tok (pre)usmerjajo dolge polemične pasaže. Tako se celo sredi pripovednih klimaksov junaki nenadoma posvetijo esejističnim razglabljanjem, ki so seveda značilno avtorjeva. Denimo: junakinja predlaga umor svojega nekdanjega ljubimca, avtor pa to izkoristi kot iztočnico za junakovo epsko šovinistično globokoumje o pogumni »ruski levinji«.
A zvrstna begavost ni hkrati zbeganost romana. Ta se prebere na dušek. Animirajo ga relevantno obdelane družbenoaktualne teme, ki jih slog opremi s potrebno poljudnostjo. Vprašanje pa ostaja: je roman tu zaradi kritične miselnosti ali je kritična miselnost tu zaradi romana? Slovensko-ruska fabula je skoraj poljubna. Zdi se, da avtor družbeno diagnostiko obvlada do mere, ko bi ji lahko podtaknil skorajda katero koli oziroma kakršno koli zgodbo. Roman, ki načenja tako raznolike avtorsko podpisane teme, bi lahko bil postavljen tudi med povsem drugačne like, ki bi odigrali povsem drugačno dramo.
Le zmerno mu škoduje, da bi lahko bil tudi zbirka esejev ali kolumn. Osvežujoče je brati Ihanove misli, zbrane v romaneskni okvir – že zgolj za popestritev in oddih od publicističnega žanra.
