Pred enim tednom niso imeli dilem.
»Dajte mi svoj potni list,« mi je rekla Eva, ki sem ji ravnokar poskušal razložiti, da Evropa ni tako idealna tvorba, kot si na Evromajdanu predstavljajo. Tako so poimenovali Trg neodvisnosti v središču Kijeva. Eva je bila rojena leta 1991, ko se je Ukrajina osamosvojila, in je rasla z idejo, da bo nekoč njena država del EU. Evropska država je v dobrem in slabem že od nekdaj. Kimala je, ko sem ji razlagal, da v EU resne politične sile razmišljajo o alternativah. »Ja, ja, vem. Dajte mi potni list.«
Vzela ga je in pospravila v torbico. Iz nje pa je vzela moder ukrajinski potni list in mi ga potisnila v roko.
»Srečno pot.«
Požrešno sem svojega pograbil nazaj. Ne dam. S tisto modro rečjo si lahko potoval samo do najbližjega veleposlaništva in prosil za vizum. To ni bil potovalni dokument, ampak dokument za omejitev gibanja. Nekaj iz dvajsetega stoletja. Evropa tudi v Kijevu pomeni isto, kot je pomenila v Ljubljani ali Novi Gorici. Garancijo, da nisi omejen na ozke meje nacionalne države, ampak se pred teboj razpira en sam velik kontinent, ki mu pripadaš in lahko potuješ skozi njega. Kako se v njem znajdeš, je tvoj problem. Z vsemi napakami ga je Eva vzela za svojega. Okoli sebe pa je imela sto tisoč ljudi.
Potem ko sta si Putin in Janukovič segla v roke, se upravičeno vprašujejo, ali Evropi res vladajo tako nesposobni politiki, da spustijo največjo evropsko državo iz rok in sploh ne opazijo, kakšna trgovina poteka za njihovim hrbtom? Morda v Bruslju nihče ne govori rusko in ukrajinsko, v navdušenju pa so pozabili na prevajalca. Ali pa sploh nikoli niso resno mislili z začetkom postopka integracije Ukrajine in je konec ideje velike brezmejne Evrope regij? Ob doneči retoriki o ohranitvi evropskih vrednot in temeljev se kažejo procesi, ki delajo velike ovinke okrog ideje svobodne Evrope in iz nje izpuščajo cele države. Pa je bila v Kijevu še pred enim tednom Evropa svetla zvezda ljudi, ki so zares naveličani cikličnih vladavin ozkih skupin oligarhov, ki uporabljajo ekonomsko moč, da oblikujejo politiko države, ali pa politično moč, da se polaščajo državnega bogastva. Niti najmanj niso bili dovzetni za poslušanje dvomov o tem, da morda Evropa ni zaveznik ljudi, ki bi radi prehajali njene meje, ampak je organsko povezana z ljudmi, ki čez njene glave sklepajo posle, in nekoliko bolj vljudno deluje po istih pravilih. Argument uporabnega in neuporabnega potnega lista je premagal vse dvome. Svoboda gibanja je temeljna evropska vrednota. Ta ne more nikoli zaiti v krizo.
Zato zveni toliko bolj čudaško, ko se ji zgodi prav to. Za kapital in blago je to še vedno veliko področje brez ovir za gibanje. Zdi se pa, da se za ljudi vrača Evropa nacionalnih držav. Tudi v Bukarešti in Sofiji kontinent namreč slabo stoji. Britanski parlament bo še pred novim letom sprejel zakon, ki bo omejil pravice migrantov pri dodeljevanju socialnih pravic. Šele po treh mesecih regularnega bivanja na ozemlju Velike Britanije bodo lahko zaprosili za zaščito, ki jo uživajo državljani Otoka. Zakon bo veljal za delavce vse Evrope, cilja pa na njen vzhod. Britanci so popolnoma panični ob ideji, da bi Bolgari in Romuni množično prišli iskat delo v Anglijo, ko se zanje sprostijo omejitve gibanja. Naredili so prvi veliki korak nazaj v procesu evropskih integracij. Tudi korak naprej ni bil izraz človekoljubja in priseganja na evropske vrednote. Levičarski premier Tony Blair je leta 2004 na široko odprl vrata za delavce iz novih članic in ni čakal, da pridejo do schengena. Naprednjaška ideja pa je imela za seboj reakcionarno agendo. Blair je hotel do konca uničiti moč sindikatov, ki jih je na rob neučinkovitosti spravila že skrajna konservativka Margaret Thatcher. Cilj je bil dosežen. Sindikati so patetična karikatura organizacij iz druge polovice dvajsetega stoletja. Zdaj konservativni naslednik Thatcherjeve ponovno zapira vrata, da od zunaj napade zakonske pravice, ki so jih izborili.
Britanski konservativci so si omislili novo interpretacijo treh velikih stebrov združene Evrope. Svoboda gibanja kapitala. Ta je sveta in nedotakljiva. Svoboda gibanja blaga. Ne se šaliti. Na svobodnem trgu temelji blagostanje celega kontinenta. Tudi samo majhna ovira pri svobodnem pretoku blaga ali kapitala bi ogrozila celotno zgradbo svoboščin celega kontinenta. Svoboda pretoka ljudi. Tukaj so se Britanci nekoliko zamislili. Če kapital in blago svobodno prehajata k ljudem, ali je res nujno, da potem ljudje toliko potujejo in iščejo delo? Odločili so se, da so tri svobode preveč. Dve svobodi in pol s trimesečnim zakasnitvenim rokom je popolnoma dovolj.
To je zanimiv obrat logike širjenja evropskih vrednot v vzhodno Evropo. Veljalo je, da je vzhodna Evropa nerazvita in da se mora zgledovati po pravilih, ki veljajo v zahodni Evropi. Na tem je temeljila logika širitve EU. Odpirajo se poglavja, države prilagajajo zakonodajo, politične sisteme, bančništvo, gospodarsko strukturo, kmetijske pridelke, imena vin in klobas. Evropa deluje kot dejavnik razvoja in kriterij napredka. Na zahodu je model učinkovitosti svobode, na vzhodu zgled neuporabnosti omejevanja svobode. Zdaj so na vzhodnem robu idejo evropskega svobodnega trga pripeljali do takšne sprostitve carinskih omejitev, da kupujejo in prodajajo cele države. Na zahodu pa trg delovne sile omejujejo do skrajnega roba, do katerega je še mogoče reči, da je zakonit. Morda čisto za malenkost čez.
Vladimirju Putinu se mora smejati. Nima več učinkovite opozicije in kritičnih medijev, pred vrati pa so največje zimske olimpijske igre na svetu. Na oblast je prišel v času, ko je bilo aktualno vprašanje, kako daleč na vzhod seže Evropa. Zdaj se je treba čisto resno vprašati, kako daleč je prišla njegova Rusija. Srečen božič.
