No ja, poskušamo se pripraviti nanje. Kajti ni mogoče samo sprejeti nekega predpisa in določiti, od tega leta naprej lahko gradite samo še take hiše. Prej moramo razviti potrebne tehnologije in jih tudi preizkusiti. V tej fazi smo zdaj.
To, da je vaše ministrstvo zavzelo tako aktivno vlogo pri razvoju in preizkušanju novih tehnologij, se mi zdi, izhajajoč iz slovenske realnosti, skoraj revolucionarno.To je posledica tega, da gradbeništvo v Nemčiji ni v rokah nekaj velikih podjetij, ampak gradijo številni majhni in srednje veliki gradbinci. 95 odstotkov gradbenih podjetij v Nemčiji ima manj kot 20 zaposlenih. Zato jim skušamo pomagati. Ministrstvo je vzpostavilo raziskovalni program, v katerem lahko s pomočjo univerz in gospodarstva preizkušajo različne stvari, lahko delajo pri uvajanju novih tehnologij in materialov. Do leta 2020 ostaja še sedem let in mislimo, da je zdaj čas za začetek testiranja takšnih trajnostno grajenih stavb. V nekaj letih se potem lahko te tehnologije znajdejo tudi na trgu.
Želite biti vodilni na trgu, ne capljati za drugimi.Res je.
To je najbrž povezano tudi s pomenom gradbenega sektorja v državi.Gradbeništvo in nepremičninski sektor zavzemata okoli 17 odstotkov nemškega BDP, samo gradbeništvo pa okoli 12 odstotkov. Naša gradbena industrija je konec devetdesetih let doživela veliko krizo in je zdaj dosegla stabilno raven. Naš velik interes je, da se še naprej stabilizira, zato smo zelo veseli dobrih povezav s proizvajalci in gradbenimi izvajalci ter skupnega uveljavljanja tega novega standarda. Tu se povezujejo notranje- in zunanjegospodarski učinki, saj proizvajalci sistemov in gradbenih materialov vidijo tudi izvozne možnosti.
Trenutno na ministrstvu vodite 35 pilotnih projektov na tem področju.Tako je, razvijamo nov plusenergijski standard, po katerem stavba v enem letu proizvede več energije, kot je porabi. To je mogoče doseči na zelo raznovrstne načine. Najprej je seveda pomembno, da je stavba dobro izolirana, torej da ima kakovosten ovoj in zelo dobra okna, saj tako izgublja zelo malo energije. Druga je učinkovita zasnova stavbe, po kateri energija, ki jo dovajamo v stavbo, tudi v resnici prispe v vse kotičke prostorov oziroma vodovodnih cevi, če govorimo o topli vodi. Tu pa so še obnovljivi viri energije. Lahko gre za fotovoltaiko, termično solarno napravo, vetrnico, biomaso, bioplin... Tega ne predpisujemo. Človek lahko uporablja sezonske zbiralnike recimo v obliki velikih vodnih zbiralnikov. Obstaja vrsta tehnologij.
Ena izmed predavateljic na prvi konferenci trajnostne gradnje, ki ste se je na Brdu pri Kranju na povabilo Slovenskega združenja za trajnostno gradnjo – GBC Slovenia udeležili tudi vi, je opozorila, da bi bila energijsko idealna stavba podobna na jug odprti termovki in da je treba upoštevati tudi druge vidike pri gradnji stavb. Kje je po vašem tista meja, nad katero izboljševanje energijske učinkovitosti stavbe nima več smisla?Takšna meja ne obstaja. V plusenergijski hiši, ki jo je ministrstvo zgradilo v Berlinu, je do pred kratkim živela štiričlanska družina in jo testirala. Hiša stoji sredi prestolnice, torej je delno zasenčena, prav tako je ni bilo mogoče idealno zasnovati, ker je ob njej cesta, na drugi strani pa gradbena parcela. Kljub temu je velik del hiše zastekljen, vendar s trojno zasteklitvijo. Energijske izgube te stavbe so absolutno nizke. Po samem videzu gre za zelo futuristično, moderno arhitekturo, ki v prostore prepušča veliko dnevne svetlobe. Člani družine so povedali, da se v njej počutijo zelo dobro, ker je svetla, prijazna, odprta. To jim je zelo ugajalo.
Energijsko varčna gradnja nam ne sme ničesar prepovedati. Ne smemo se vrniti k majhnim oknom, tako rekoč k strelnim linam. Imamo dobre okenske tehnike, ki jih lahko uporabimo. Potrebujemo arhitekturo, ki jemlje sapo. Trajnostne stavbe morajo imeti moderen videz, ponujati morajo veliko udobja, človek si mora želeti živeti v njih.
Za javne stavbe, ki jih gradi zvezna vlada, ste razvili kriterije, po katerih vsako od njih zasnujete po enakovrednih ekoloških, ekonomskih, tehnoloških in družbeno-funkcionalnih merilih. Ta niso v navzkrižju drugo z drugim?Pri plusenergijskih hišah gre v prvi vrsti le za energijo. Te hiše, ki jih je gradilo naše ministrstvo, smo seveda zelo pozorno ocenili tudi po omenjenih kriterijih in treba je reči, da bi zanje dobili zlato plaketo. Sicer pa te kriterije uporabljamo pri gradnji upravnih stavb, laboratorijev, šol... V osnovi vedno gradimo 30 odstotkov pod zahtevanim energijskim standardom in šli bomo še nižje. Zdaj smo začeli celo plusenergijsko gradnjo. V Berlinu smo za ministrstvo za okolje zgradili pasivno zgradbo. Tu imate prav, včasih nastopijo nasprotja, ki jih je treba premostiti. Želimo privarčevati več energije, ampak graditi tudi ekonomsko vzdržno. Pretehtati moramo investicijske in obratovalne stroške. Recimo, da bomo v gradnjo stavbe investirali 51 namesto 50 milijonov evrov. Toda obratovalni stroški stavbe bodo zato namesto pet milijonov evrov na leto znašali 4,5 milijona. Kajti največji obratovalni strošek sta vedno energija in čiščenje stavbe. Višja investicija se tako v nekaj letih povrne in to sprejema tudi naš finančni minister.
Kako zelo je v Nemčiji razširjena trajnostna gradnja?O tem nimamo nobenih statistik. Trajnostno gradnjo spodbujamo na prostovoljnem temelju. Zvezna vlada želi pri tem dajati zgled, hkrati pa je tudi velika investitorica v državi. Vsako leto v gradnjo vložimo tri milijarde evrov, polovico od tega v civilne namene, drugo polovico v vojaške. V prihodnosti bodo postopoma sistem trajnostne gradnje prevzele tudi zvezne dežele. Zasebna iniciativa v tem pogledu nima obveznosti. Tu mora trg odigrati svojo vlogo, jasne morajo postati prednosti takšne gradnje, ki se bodo odrazile tudi v višji prodajni in najemni ceni teh nepremičnin.
Se na trgu že kaj premika, ljudje sprašujejo po energijski izkaznici stavbe?Prej ne kot da. Če živite v Münchnu in iščete stanovanje, boste imeli velik problem, ker tam stanovanj po sprejemljivih cenah ni. In če boste kaj takšnega našli, vam bo popolnoma vseeno, ali ima energijsko izkaznico ali ne. Tako je v metropolah, na bolj uravnoteženih trgih v manjših mestih in na podeželju pa je to že bolj aktualno vprašanje. Tudi pri določanju prodajne cene hiše mora državni cenilec upoštevati energijsko izkaznico stavbe.
Tu je treba vedeti še nekaj. Najemnine v Nemčiji se v zadnjem desetletju skoraj niso dvignile. Toda cene energije so poletele v nebo. Za električno energijo je treba plačati 79 odstotkov več kot pred trinajstimi leti, ogrevanje in topla voda pa sta se podražila še bolj, za več kot 100 odstotkov. In nič ne kaže, da se bo krivulja obrnila navzdol, še naprej narašča. V nekem trenutku si ljudje ne bodo mogli več privoščiti stanovanja, ki ni energijsko učinkovito.
Toda energijska prenova je draga.Res je, še posebno, ker je vedno dobro izvesti celovito prenovo. Samo z zamenjavo oken je opravljena le polovica dela. Zato mora tu pomagati država. Tisti, ki pri nas gradijo bolje, kot zahtevajo predpisi, lahko od države prejmejo ugodno posojilo ali subvencijo. Čim bolj je gradnja energijsko učinkovita, tem boljši so kreditni pogoji – nižje so obresti – oziroma višja je subvencija. Trenutno se več kot polovica hiš pri nas zgradi po boljših standardih od predpisanih, ker država to pač spodbuja. Za to – tako za novogradnje kot za prenovo starih stavb – vladna razvojna banka KfV vsako leto razdeli 1,8 milijarde evrov. Pri tem 66 oziroma 67 odstotkov vseh investicij v gradbeništvu trenutno predstavlja prenova stavb.
Kako daleč pa ste pri energijski prenovi javnih stavb?Tudi teh statistik nimamo, ker nimamo zakonske podlage zanje. Mislim, da so javne stavbe – govorimo o približno 4000 nepremičninah – v precej dobrem stanju in so tudi zelo dobro sanirane. Ministrstva v Berlinu smo pri selitvi iz Bonna v devetdesetih letih prenovili in delno zgradili na novo, stavbe pa so bile grajene za približno 40 odstotkov bolje, kot so takrat zahtevali predpisi. Imajo tudi energijske izkaznice. Na njih boste videli, da je njihovo stanje še vedno boljše, kot zahtevajo predpisi o varčevanju z energijo.
