Visoki in pomembni funkcionarji iz sveta športa Sloveniji glede na majhnost države priznavajo izjemne dosežke pri vrhunskih rezultatih, tako individualnih kot moštvenih panog. Mnogi se čudijo, kako lahko majhni državi uspe vzgojiti toliko športnih šampionov. Takšne pohvale seveda godijo, a ne zmanjšujejo problemov, s katerimi se slovenski šport ubada v zadnjem obdobju. Mnoge panoge so na robu preživetja. Vaterpolisti recimo niso zbrali niti toliko denarja, da bi pod streho spravili kvalifikacije za nastop na evropskem prvenstvu. Na nogometni klubski ravni uspehe žanje samo Maribor, v košarki nimamo več predstavnika med najboljšimi evropskimi klubi, rokometna liga je po odhodu najboljših domačih igralcev v tujino postala nezanimiva, v hokeju se baza krči, potem ko so propadle Jesenice, Olimpija ne drži več stika z edino merodajno konkurenco v regiji, alpsko smučanje je postalo zgolj Tina Maze... Kaj narediti? Je v Sloveniji preveč športov in bi bilo treba narediti selekcijo?
Talentirani športniki so se razpršili
Tone Vogrinec, dolgoletni trener in direktor slovenskih smučarskih reprezentanc, je prepričan, da se težave slovenskega športa niso začele sočasno s svetovno gospodarsko krizo. »V času nekdanje države smo v Sloveniji gojili nekaj športnih panog, v katerih smo bili v svetovnem vrhu, predvsem v alpskem smučanju. Le redki posamezniki so se v Jugoslaviji izpostavili v drugih športih, denimo Ivo Daneu, Branko Oblak in brata Petrič,« je dejal Vogrinec. Šlo je za obdobje, ko je vsa Slovenija smučala. Glavna idola sta bila Bojan Križaj in Mateja Svet. Otroci so ju hoteli posnemati, zato so skupaj s starši romali v smučarske klube. »Prav to je bil naš največji kapital. Iz mase mladih so v smučanje prihajali največji talenti,« je povedal dolgoletni športni delavec. »Vse se je spremenilo z osamosvojitvijo, ko se je odprl trg za različne športe. Starši so svoje otroke začeli pošiljati v panoge z nizkim denarnim vložkom, talentirani športniki pa so se močno razpršili.«
V Sloveniji je trenutno 71 panožnih zvez, od tega je 34 nacionalnih zvez olimpijskih športov. »Za malo Slovenijo je to mnogo preveč, če hočemo uspešno delovati v svetovnemu vrhu,« je prepričan Vogrinec, ki se zavzema za selekcijo. Zveze bi razdelil v tri kategorije in določil, kdo si zasluži več podpore in kdo manj: »V prvi kategoriji bi bilo od deset do petnajst panog, kamor bi šla večina javnih sredstev in sponzorski denar, športniki pa bi se borili za odličja na največjih tekmovanjih. Drugo kategorijo bi omejil na regionalno nastopanje, ki je cenejše. Tretja kategorija bi bila povsem na ravni rekreacije, kjer bi prek javnih sredstev omogočili brezplačno uporabo igrišč.« Kljub temu Vogrinec ne bi zaprl vrat športniku iz druge ali tretje kategorije, če bi pokazal zmožnost nastopanja v svetovnem vrhu: »Če bi tak športnik osvojil olimpijsko kolajno, bi njemu, klubu in staršem bogato poplačali za vse, kar so vložili. A zaradi tega ne bi začel izdatno financirati celotne panoge, ker bi bila verjetnost, da se kaj takega ponovi, izredno majhna.«
Vprašanje je, ali je takšna ureditev demokratična, saj športniki ne bi imeli enakih možnosti. Skoraj nemogoče bi bilo doseči konsenz med različnimi športi. Kdo sploh je bolj pomemben? »Odločilno vlogo bi morala imeti ministrstvo za šport in olimpijski komite. Kriteriji pri odločitvi bi morali biti pomembnost športa v svetovnem merilu, število zainteresiranih gledalcev v Sloveniji ter število medijskih objav,« je razložil Vogrinec. »Šele ko zadostiš vsem tem kriterijem, lahko zadovoljiš tudi sponzorje. Časi socializma in časi postsocializma, ko so sponzorji prihajali na prijateljski bazi, so za vselej končani. Zdaj vsak šef marketinga trikrat premisli, kam bo vložil denar, saj ga bo lastnik vprašal po zdravju, kam je dal marketinški denar, če ne bo viden v javnosti.« Čeprav ima Vogrinec jasno idejo, kako preurediti slovenski šport, pa se zaveda, da njegov predlog ne bo sprejet. »V Sloveniji se z dvema milijonoma ljudi preprosto ne moremo iti vseh športov v svetovnem vrhu. Ker je konsenz nemogoč, bo razmere uredil trg, na katerem pa bo pol stvari preprosto propadlo.«
Pri javnih financah tudi politične čeri
Precej bolj previdno kot Vogrinec je govoril Blaž Perko, ki je na olimpijskem komiteju direktor športa. Ne strinja se, da imamo v Sloveniji preveč panog. »Ni smiselno reči, da se bomo ukvarjali zgolj z nekaterimi športi, nekatere pa bomo kar prečrtali. Smo pač tako majhni, da smo enkrat boljši v enem, drugič spet v drugem športu. V prejšnjem političnem sistemu smo bili deklarirani kot smučarski narod, ker v določenih panogah niti nismo prišli zraven. Po osamosvojitvi se je začel šport bolj razvijati, rezultati pa kažejo, da nismo tako slabi,« je razlagal Perko. Več priložnosti za izboljšave vidi v možnostih za razvoj. Po njegovem bi morali dodelati sistem javnega financiranja panog in programov. »Tukaj bi se morali bolj angažirati, a ko govorimo o javnih financah, je mnogo polemik. Četudi imaš ogromno argumentov, naletiš na mnogo čeri. Tudi političnih, saj govorimo o javnih financah,« dodaja.
Zaradi vse težje ekonomske situacije se poraja vprašanje, ali bo sploh še mogoče financirati toliko različnih športov. Perko pravi, da je sponzoriranje posel, zato bi morali imeti sponzor korist od vlaganja v šport. »Nekaterim komercialnim panogam se je lažje prodajati, ker imajo televizijske prenose, ni pa smotrno, da bi potemtakem vlagali v določeno panogo samo zato, ker lahko tekme spremljamo v neposrednem prenosu. Moramo priznati, da športniku lahko uspe zavidljiv dosežek tudi takrat, ko ga ne vidijo milijoni ljudi na svetu,« je govoril Perko. Ob koncu pogovora je še pristavil, da je treba mladini omogočiti čim boljše pogoje za udejstvovanje v športu. Opozoril je, da starši iščejo predvsem tiste panoge, ki so najbolj poceni. »Če je tako, potem prehitro izgubljamo talente, kar je dolgoročno zelo slabo. V programe moramo vlagati več sredstev,« je sklenil.
Sladke skrbi, če je športov veliko
Nekdanji veslaški šampion Iztok Čop se niti najmanj ne strinja, da bi v Sloveniji uvedli selekcijo med športi, saj meni, da ni nikogar, ki bi lahko ocenil, kateri športi imajo potencial in kateri ne. »Če bi nas pred desetimi leti vprašali o selekciji, me prav zanima, koliko ljudi bi izbralo judo. Samo poglejte, kakšne uspehe imajo judoisti dandanes. Da smo uspešni v več športnih panogah, bi moral biti sladek problem, se pa moramo zamisliti, zakaj nobena država v Evropi ne namenja športu tako malo denarja kot ravno Slovenija,« se je razgovoril Čop in poudaril, da moramo pogledati resnici v oči, da so ravno uspehi na športnem področju najboljša reklama za državo. »Pri nas prej gledamo, koliko stane kakšna stvar, pozabljamo pa na doprinos. Še naprej bomo uspešni, če bomo vzgajali svoje športne bisere. Treba je postaviti sistem, da se v mlade čim več vlaga. Morali bi razmisliti, kako bi nadarjene mlade igralce zadržali, namesto da prezgodaj odhajajo v tujino,« je še rekel Čop.
