Na umetnostnem trgu je pred letom 2008 krožilo več denarja, kot je bilo razpoložljivih visokokakovostnih del. To je omogočilo uspešno prodajo številnih trendovskih del sodobnih umetnikov, ki visokih cen kasneje niso upravičili z ustvarjalnim razvojem – trg se je zasitil s precenjenimi deli. Cene sodobne umetnosti so se med letoma 2003 in 2008 zvišale za osemkrat, kmalu zatem pa se je balon, kot vsi preostali mehurčki špekulacij, razpočil. Kriza je tako pokazala, kako nobeno umetniško delo ne more biti trajno zavarovano pred minljivostjo, če ni najprej zajamčena njegova umetniška vrednost. Medtem ko je kriza trg redkih del starih mojstrov le ošvrknila, je cena prvaku med sodobnimi umetniki, Damienu Hirstu, avtorju morskega psa, zaprtega v stekleni zaboj, napolnjen s formalinom, padla za polovico. Petični kupci so se ponovno obrnili h kakovosti in varnosti.
Kako redkim posameznikom uspe ustvariti dela, ki se bodo prodala za milijonske vsote? In zakaj večkratni milijarderji sploh namenjajo ogromne vsote za dela sodobne umetnosti, katerih trajna umetniška vrednost še zdaleč ni zajamčena? To so vprašanja, na katera v knjigi Velike in male skrivnosti sveta umetnosti pišeta francoski novinarki Danièle Granet in Catherine Lamour. V prevodu umetnostnega zgodovinarja in kritika Braneta Koviča jo je izdala založba Modrijan.
Igra za dvesto ljudi
Na svetu je približno dvesto velikih zbiralcev umetnin, ki v celoti vodijo igro, narekujejo smernice, trende in pravila umetnostnega trga ter seveda cene del. Za vsako umetnostno področje naj bi bilo na svetu le dvajset velikih zbirk, nič več. Ker je krog resnih zbirateljev, ki lahko cenovno tekmujejo s konkurenco, tako ozek, je to zaprt svet, ki deluje po skrivnostnih in zapletenih pravilih.
»Umetnostni trg je edini, pri katerem se notranje informacije ne kaznujejo,« ugotavljata avtorici o trgu, kjer je o novem talentu najpomembneje biti obveščen prvi. Nikakor pa ne edini. Visoko špekulativni trg sodobne umetnosti temelji na zapeljevanju in komunikaciji. Susan in Michael Hort sta med največjimi zbiralci del mladih umetnikov. Vsako leto v svojem velikem stanovanju v Tribeci odpreta vrata povabljenim ljubiteljem umetnosti za nedeljski brunch. Razkazovanje je način, kako poznavalce spodbuditi h kupovanju istih umetnikov, ki jim s povpraševanjem cena raste – in tako tudi premoženje zbirateljev.
Stari mojstri v garaži
Druga plat umetnostnega trga je diskretnost in netransparentnost. Predvsem je značilna za trg klasičnih del in del moderne umetnosti, ki je mnogo manj špekulativen in dolgoročno stabilnejši, a hkrati pod stalno grožnjo ropov in ponarejevalcev. Po denarni vrednosti je tihotapljenje umetnin takoj za mamili in orožjem. Nič nenavadnega ni, če imajo resni zbiratelji in ustanovitelji fundacij svoja dela spravljena v pravih betonskih trdnjavah ali v prostocarinskih območjih, kjer si jih lahko ogledajo le izbranci.
Taka je četrt Praille na obrobju Ženeve. Na tem območju, kjer ni treba plačati carinskih dajatev, najdemo vse. »Vsaki vrsti blaga – umetninam, nakitu, diamantom, preprogam, vinom – je namenjeno posebno skladišče, v katerem sta temperatura in vlaga natančno nadzorovani. Dan in noč ga nadzorujejo vodniki psov in oboroženi stražarji,« opisujeta avtorici usodo nekaterih najlepših del zakladnice svetovne umetnosti. Slovita zbirateljska družina Nahmad tako hrani 300 del Picassa in 100 del Lucia Fontane. Švica ni samo finančni trezor, je tudi trezor za umetnine, saj imata vsak velik galerist ali zbiralec svoj trezor v Ženevi, Zürichu ali Chiassu.
Umetnik je le ujetnik
Kadar se cena kakega mladega umetnika v letu ali dveh podeseteri, je to slabo tako za umetnika kot za njegovega zbiratelja. Prvi se bo začel podrejati trgu in prenehal samospraševati, drugemu pa se bo zaradi nižje kakovosti umetnika vrednost naložbe nižala. Novinarki, ki sta umetnostni trg intenzivno raziskovali dve leti, vidita umetnika kot ujetnika sistema. Ta zbiralcem omogoča velikanske dobičke, preživlja pa vsaj še galerista, kustosa, direktorja muzeja, izvedence, dražbene hiše, kritike, specializirane revije in spletne strani. Umetnik potrebuje prav to ugodno konstelacijo podpornikov, brez katere ne more prodreti ne glede na talent.
Za mnoge je odločilen zbiralec. Charles Saatchi, eden najvplivnejših zbiralcev in narekovalcev trendov, je ustvaril blagovno znamko Young British Artists (Mladi britanski umetniki) okoli mladega Damiena Hirsta in drugih umetnikov, ki sta jih navdihovali smrt in morbidnost. Pomembna vstopna točka je lahko galerist. Zakonca Zürcher, lastnika galerije v pariškem Maraisu, sta zaslužna za ponovno ustoličenje figuralnega slikarstva, kar kaže na to, kako pomembno je iskati niše in trende. Častilci videa, konceptualizma, instalacij in performansov, ki so kraljevali med letoma 1980 in 2000, so skočili v zrak, ko se je v sodobni umetnosti ponovno pojavilo slikanje človeške figure in umetniški val z Marlene Dumas, Petrom Doigom, Lucianom Freudom in Marcom Desgrandchampsom.
Izmed 216.996 vizualnih umetnikov, kolikor jih je evidentiranih v ZDA, jih bo manj kot tisoč našlo svoje mesto na mednarodnem trgu, pišeta avtorici. Le nekaj sto se jih bo povzpelo med zvezdnike, ki na dražbah dosegajo cene od 50.000 do 11 milijonov evrov. Vsaka generacija pa ima le 15 do 20 velikih talentov, ocenjuje vodilni umetnostni svetovalec Philippe Ségalot. »Vidim se kot uslužbenec velikega podjetja, tovarne brez imena, kjer se včasih počutim kot suženj,« opisuje svojo izkušnjo z umetnostnim trgom Maurizio Cattelan, ki ga zbiralci kupujejo za bajne vsote.
Čisto običajen posel
Po vsem tem ne more presenetiti, da nekaj največjih imen iz trgovanja z umetniškimi deli prihaja iz – trgovanja. »Z eno besedo, naučili so se trgovanja, preden so ga uporabili pri umetnosti,« ugotavljata avtorici. Uporabljajo vse metode, ki jih poznajo najbolj špekulativne panoge. Charles Saatchi je znan po tem, da si nagrabi čim več del nekega umetnika in tako postane njegov monopolist, ki popolnoma nadzoruje ponudbo. Ko se zbiralec »svojega« avtorja naveliča, se pogosto odloči prodati celotno zbirko, s čimer mu cena močno pade. Družina Mugrabi je veliko dražbo 223 del Damiena Hirsta organizirala na dan, ko je propadla banka Lehman Brothers. Vrednost Hirstovega morskega psa, ocenjenega na 5 milijonov, bi se skoraj zaustavila pri 3,2 milijona evrov, ko je dražbo in predvsem družino Mugrabi rešil anonimni dražitelj po telefonu, ki je ponudil 8,5 milijona evrov. So kapitalizacijo 150 Hirstovih del v njihovi lasti s telefonskim klicem zavarovali kar sami?
Trg je neprestano ranljiv. »Jeff Koons je barometer v New Yorku, neke vrste zlata palica,« pravita avtorici o enem največjih zvezdnikov in ljubljencev milijarderjev. Če se namreč Jeff Koons dobro prodaja, gre dobro vsem trgovcem in zbiralcem. Informacije so strateškega pomena, podobno kot na newyorški borzi. Novembra 2007 se je pojavil rahel dvom o Koonsovi kotaciji in vse v newyorški galerijski četrti Chelsea je zajela panika, ugotavlja raziskovalec sociologije umetnosti Alain Quemin. Sodobnim umetnikom in njihovim ljubiteljem nikakor ni lahko. Če preživijo finančne turbulence, jih za vsakim vogalom čaka neusmiljena kritika in prej ali slej tudi zadnja beseda umetnostne zgodovine: »Ko opazujem te stvari, sem ogorčena,« pravi o Koonsovem delu glasbenica in fotografinja Patti Smith.
Gora sala za pičlih 21 milijonov
Avtorici iskreno priznavata, da so cene mnogih del sodobne umetnosti preprosto absurdne. Tako doživljata svoje soočenje s sliko Speča nadzornica Luciana Freuda, ki jo je dražbena hiša Christie's leta 2008 poslala na pot od Hongkonga do Londona, da bi si jo vlagatelji lahko ogledali od blizu: »V smrtni tišini obstaneva kot vkopani, zbrani, očarani nad tem razkazovanjem zelenkastega mesa, prepredenega z modrimi žilami, razsutega po vdrti zofi. Zdi se nama, kot da bi prisostvovali prenosu trupla v mrtvašnico.«
Po ogledu se med smehom sprašujeta, kdo bo vendar kupil platno, ki predstavlja debelo golo žensko, kako skrčena spi na zofi: »Da bi ga vsak dan gledal, obešenega v svojem salonu?« Prodano je bilo za več kot 21 milijonov evrov, s čimer je Lucian Freud postal najdražji še živeči umetnik. Za skrivnostnega kupca, ki običajno raje ostane skrit, se je izkazal ruski oligarh Roman Abramovič. Trg sodobne umetnosti tako raste še naprej predvsem na trgih v razvoju, kjer je vse več kupcev, ki niso toliko ljubitelji, pač pa želijo predvsem prevzeti življenjski slog zahodnih bogatašev.
