Sedaj pa konkreten primer. Celjska sodnica je pred kratkim prekinila prekrškovni postopek proti direktorici Mačje hiše Heleni Jovanovič Hacin, ki ji je inšpektorat za notranje zadeve naložil globo v višini 125,19 evra zaradi zapisa na dan drugega kroga predsedniških volitev, ko smo se državljani odločali med dotedanjim predsednikom Danilom Türkom in zdajšnjim Borutom Pahorjem. »Vsi na volitve in volite tistega, ki je jasno in glasno pozval Kanglerja k odstopu! S tem boste naredili veliko več kot z besedno jezo. Politikov, ki ne upajo povedati svojega mnenja, imamo dovolj!« je tedaj na protestniški facebook profil »Franc Kangler naj odstopi kot župan Maribora« zapisala Jovanovič-Hacinova.
In za tiste, ki niste spremljali te zgodbe, ja, inšpektorat za notranje zadeve je direktorici celjske Mačje hiše zaradi tega zapisa naložil globo, ker naj bi kršila peti člen zakona o volitvah v državni zbor, po katerem se mora javna volilna propaganda končati najpozneje 24 ur pred dnem glasovanja. Javna volilna propaganda? Je bila direktorica Mačje hiše med organizatorji volilne kampanje Danila Türka ali Boruta Pahorja? Je gospa stala pred voliščem v Celju in pozivala sokrajane, naj volijo za tega ali onega kandidata? Bi morala državljanka pred dnem glasovanja enostavno molčati? Zadeva bi bila lahko tem primeru še toliko bolj sporna, ker naj bi bil za prijavo zoper Jovanovič-Hacinovo odgovoren krog Kanglerjevih sodelavcev, saj je v spornem zapisu na Facebooku uporabila zgolj njegovo ime. »Očitno me ne prenesejo, saj se pravdamo glede koncesije za mariborsko zavetišče za živali,« je aprila za Dnevnik povedala direktorica celjske Mačje hiše. Je torej institut tako imenovanega volilnega molka namenjen tudi obračunavanju s šibkejšimi?
Čeprav so odgovori na ta vprašanja za marsikoga preprosti, je inšpektorat za notranje zadeve v svoji obrazložitvi navedel, da je šlo v tem primeru »za javno volilno propagando, saj gre za propagando v sredstvu javnega obveščanja, ki je dostopno vsem uporabnikom svetovnega spleta«. Vendar se celjska sodnica v svoji sodbi s tem ni strinjala. Odločba je namreč po njenem mnenju nezakonita, ker inšpektor ni pretehtal storilkinih zatrjevanj, da ni šlo za sredstva javnega obveščanja, saj ta pojem izhaja še iz časov socializma, ko je država obveščala prebivalce s pomočjo sredstev javnega obveščanja, vendar se ta pojem že 20 let ne uporablja, saj imamo v demokratični državi na voljo medije. Res je, da sodnica v sodbi na najbolj pereče vprašanje, ali se prepoved javne volilne propagande nanaša zgolj na organizatorje kampanj oziroma politične stranke in kandidate ali tudi na druge državljane, ni odgovorila, vendar je jasno zapisala, da omenjeno zakonsko določilo ne govori o volilnem molku, temveč določa, da se mora javna volilna propaganda končati najkasneje 24 ur pred dnem glasovanja. Ali to pomeni, da slovenska zakonodaja volilnega molka, s katerim se državljane ustrahuje že iz časov socializma (za kar smo krivi tudi mediji), sploh ne pozna?
Odgovore na to in ostala vprašanja bo morda podalo ptujsko okrajno sodišče, ki bo moralo odločiti o primeru Mihaela Toša. Inšpektorat za notranje zadeve mu je zaradi še bolj neposrednega zapisa (»Bodi državotvoren/na in ne voli Pahorja«) na njegovem (!) Facebook profilu na dan drugega kroga predsedniških volitev prav tako izreklo globo v višini 125,19 evra. Če bo ptujsko sodišče prekinilo tudi ta prekrškovni postopek, ne bomo več govorili o precedenčnem primeru, temveč o praksi. In nič več o volilnem molku, temveč o ustavni pravici do svobode izražanja. Za šankom ali na Facebooku.
