Televizija Slovenija je pred dnevi problematizirala način komuniciranja vodstva Nove Ljubljanske banke z javnostmi. O svojih odločitvah in ukrepih, denimo o odpuščanjih, obvešča medije in s tem javnost vse pogosteje zvečer, strokovnjak za odnose z javnostmi pa vidi v taki praksi »skrivaštvo« in za državno banko neprimeren način obveščanja, je poročala kolegica z nacionalke. Ob tem sem se nehote spomnil še na komuniciranje predsednika uprave NLB Janka Medje v času, ko si je kljub varčevanju omislil novo službeno vozilo, in na sodelovanje državne banke z agencijo Pristop.
Nekaj dni kasneje (danes zjutraj) so medijske hiše na svoje elektronske naslove prejele sporočilo »za novinarje«, ki ga je razposlalo Specializirano državno tožilstvo RS. »Spoštovani, ker na Specializiranem državnem tožilstvu RS (v nadaljevanju SDT) pričakujemo, da v zadevah, ki jih obravnavamo, mediji poročate objektivno, Vas obveščamo, da bomo tako kot do sedaj na postavljena vprašanja odgovarjali v najkrajšem možnem času, vsekakor pa v roku 7 delovnih dni po 6. odstavku 45. člena Zakona o medijih. Zavedamo se, da novinarji za poročanje potrebujete relevantne podatke in informacije tudi iz pristojnosti SDT. V zadnjem času je v člankih zaslediti komentar, da SDT na novinarsko vprašanje ni odgovorilo, zaradi česar Vas vljudno prosimo, da upoštevate, da za celovit odgovor včasih potrebujemo več časa. Še posebno, če je državni tožilec, ki zadevo obravnava odsoten in/ali zaseden z nujnimi opravili, povezanimi z izvajanjem državno tožilske službe. Za razumevanje se Vam zahvaljujemo,« so vljudno sporočili.
Če bi novinarji takšno sporočilo prejeli pred desetimi leti, ko informacije še niso drvele s takšno hitrostjo po različnih kanalih, bi ga morda razumel. V današnjih časih, ko so med drugim tudi procesi organov pregona oziroma zahteve po pravni državi vse bolj v ospredju, pa tega enostavno ne morem razumeti. Zadnji dogodki na relaciji XY-novinar-javnosti samo dokazujejo spoznanje enega največjih slovenskih strokovnjakov za področje odnosov z javnostmi Dejana Verčiča, da se pri nas vlada, državni organi, ustanove in družbe s komuniciranjem ne ukvarjajo resno. Namesto da (kadrovsko podhranjene) službe za odnose z javnostmi razmišljajo preventivno, morajo vse pogosteje skočiti v ogenj, ki ga v javnosti zanetijo njihovi nadrejeni. In da je zmeda popolna, si pri tem – kot se za družbo posrednikov spodobi - pomagajo še z zunanjimi svetovalci oziroma trošijo (davkoplačevalski) denar, ki bi ga lahko denimo namenili za kakšno dodatno zaposlitev (zakaj že na fakultetah izobražujemo komunikologe?). Očitki, da nekdo nekaj skriva, so zato povsem na mestu. In ne nazadnje, zaradi takšnega odnosa do komunikacijskega menedžmenta so v zadnjih letih tudi številne vladne strukturne reforme kot orodje boja proti krizi padale kot domine. Nosilci pomembnejših funkcij pri nas miselnega preskoka od razmišljanja, »da je na mestu predstavnika za stike z javnostmi najbolje zaposliti novinarja, ker bo poznal svoje nekdanje kolege«, očitno ne znajo narediti.
V tujini je seveda drugače, pri tem pa lahko brez težav odmislimo tudi tistih 2000 ljudi, ki pri multinacionalnem Siemensu skrbijo za komuniciranje. Novinarji, ki na primer pokrivajo sojenje v zadevi Patria na Finskem, dobijo odgovore in pojasnila od finskega tožilstva v nekaj urah, najkasneje naslednji dan. Ko je finsko tožilstvo spisalo obtožnico, je nemudoma poskrbelo tudi za prevod izvlečkov iz obtožnice v slovenščino. Najverjetneje jim ni bilo težko predvideti, da se bodo za vsebino obtožnice zanimali tudi slovenski novinarji. In četudi je prišlo pri prevodu do manjših nejasnosti, so bili na finskem tožilstvu pripravljeni nemudoma postreči s pravo definicijo besede Virkamies.
Ne samo novinarji, predvsem različne javnosti imajo pravice vedeti, kaj se dogaja na vladi, državnih organih, ustanovah in družbah, njihovih podjetjih... Skrivalnice v teh časih niso dobrodošle, dobrodošla je prava informacija, na pravem mestu in ob pravem trenutku.
