Ob vnovičnem sijajnem vzdušju ob polnoletnosti kranjske tekme svetovnega pokala v športnem plezanju je ob koncu v ustih ostalo nekaj okusa po pelinu. Razlog se je skrival v tem, da je dvakratna najboljša svetovna plezalka na svetu v težavnosti Mina Markovič izpustila sijajno priložnost, da se še tretjič povzpne na najvišjo stopničko. Mina je v velikem sklepnem obračunu po pritožbi trenerja Romana Krajnika na prvotne rezultate sicer prehitela Južnokorejko Jain Kim, ki se prvič v sezoni ni povzpela na zmagovalni oder, a je zasedla tretje mesto, kar je bilo premalo za nov uspeh. Dvojno japonsko zmago sta slavili Momoka Oda in Akijo Noguči, kar je v športnem plezanju v težavnosti precej neobičajno, saj sta pred tem Mina Markovič in Jain Kim skupaj dobili zadnjih enajst tekem svetovnega pokala! Je pa Mina Markovič postala skupna zmagovalka svetovnega pokala v kombinaciji in dokazala, da je še vedno najbolj vsestranska športna plezalka na svetu.
»Tekma se ni izšla po mojih željah. Začela sem odlično, a sem v steni naletela na težavo, ki mi je vzela precej moči, da bi lahko splezala višje. Borila sem se do zadnjih atomov moči, a to je bilo premalo. Žal mi je predvsem dejstva, da je tudi Jain naredila veliko napak, tako da je bila premagljiva,« je včerajšnji finale opisala Mina Markovič in v nadaljevanju ob sijajni sezoni s ponosom dejala: »Če pogledam sezono kot celoto, sem lahko ponosna. Četudi nisem ubranila naslova skupne zmagovalke svetovnega pokala v težavnosti, bi jo ocenila za uspešnejšo kot lansko.« Mina Markovič je še povedala, da bo njen glavni cilj v sezoni svetovno prvenstvo v Španiji.
»Ni kaj, ostaja nekaj grenkega priokusa. Škoda, tiste tri gibe, ki jih je potrebovala za kranjsko in skupno zmago svetovnega pokala, bi opravila z lahkoto, če ne bi naletela na nepričakovano težavo. A s sezono moram biti maksimalno zadovoljen, saj se od vseh možnih tekem v sezoni Mina le enkrat ni uvrstila na zmagovalni oder,« je ocenil sezono Roman Krajnik, trener Mine Markovič, in izjemno motivirano sklenil: »Motivacije ne bo zmanjkalo. Sicer so se mi razblinile želje, da bi Mina osvojila štiri zaporedne zmage v svetovnem pokalu. Ima še čas, sicer pa jih bom nekoč dosegel s kakšnim moškim plezalcem.«
Mina Markovič blestela po vsem svetu
Kako globalno je športno plezanje v svetovnem merilu, nazorno kažejo letošnja prizorišča svetovnega pokala v težavnosti. Prva tekma je bila letos julija v Brianconu (Francija), sledile so avgustovska v Imstu (Avstrija), septembrski v Puursu (Belgija) in Permu (Rusija), oktobrski v Mukpoju (Južna Koreja) in Wuijangu (Kitajska) ter novembrski v Valencu (Francija) in Kranju. Mina Markovič je poleg vseh uspehov na tekmah svetovnega pokala letos postala še evropska podprvakinja v težavnosti v Chamonixu, balvanskem plezanju na Nizozemskem ter kombinaciji, zmagala je na svetovnih igrah v Caliju (Kolumbija), največjem tekmovanju neolimpijskih športov na svetu, bila pa je najboljša tudi na prestižni športnoplezalni tekmi serije masters v Arcu.
V moški konkurenci Slovenija v konkurenci 59 plezalcev v finalu ni imela svojega predstavnika. Najbližje uvrstitvi med najboljšo osmerico je bil Jure Raztresen, ki je ostal mesto za njo. Pri ženskah pa je bila ob Mini Markovič finalistka še Maja Vidmar, ki se je uvrstila na rep najboljše osmerice. Naslov skupnega zmagovalca svetovnega pokala je ubranil Japonec Sači Amma, ki pa v Kranju v svoji uspešni športni karieri še ni okusil slasti zmage. Včeraj je bil Japonec tretji, pod drugo kranjsko zmago zapored pa se je podpisal Avstrijec Jakob Schubert.
Skrbo premišljen termin tekme v Kranju
Kranjska tekma v športnem plezanju je skozi svojo polnoletnost našla prepoznavno mesto na slovenskem športnem koledarju. Je stalnica slovenskih prireditev, na kateri organizatorji kažejo svojo mojstrstvo. V nasprotju s slavnejšimi slovenskimi organizatorji zimskih tekmovanj v Kranjski Gori, Planici, na Mariborskem Pohorju, Pokljuki in Rogli gre v Kranju za precej manjši proračun, ki znaša 50.000 evrov. Da dvorana Zlato polje ni vsako leto polna po naključju, temveč je bil datum tekmovanja skrbno načrtovan, nam je povedal od prve izvedbe naprej vodja organizacijskega odbora Tomo Česen. »Slovenska mesta niso tako turistična kot nekatera druga, kjer potekajo tekme svetovnega pokala. Zato gledalci ne pridejo sami od sebe. Poleg tega je v poletnih mesecih ob peti uri popoldan zunaj še sonce, kar pomeni, da boš težko nekoga privabil v dvorano. Je pa res, da ob prvih izvedbah ni bilo toliko gledalcev kot pozneje. Gledalce smo privabili s trdim delom in odličnimi uspehi slovenskih plezalcev. Po drugi strani bi se brez gledalcev spraševali, kakšen smisel ima organizacija tako velike tekme.«
Nekdanji vrhunski alpinist je v zadnjih letih pri organizaciji vsaj navzven videti precej bolj miren kot ob prvih izvedbah. »Videz ne vara. Če pomislim nazaj, se ne bi še enkrat lotil začetkov. To je bilo izjemno utrujajoče obdobje. Spal sem po le nekaj ur na dan, sicer pa vse dneve preživel v dvorani. Ker je 90 odstotkov ekipe enake kot na začetku, smo postali uigrani. In izkušeni, saj lahko velik del naredimo prej, da ne čakamo zadnjih trenutkov, ko ne zmanjka malenkosti. Te nastanejo praviloma zato, ker se večina ne drži dogovorjenih rokov, potem pa nastanejo težave. A teh stvari se preprosto ne da popraviti,« pojasnjuje Tomo Česen in dodaja: »Dodaten organizacijski motiv dajejo uspešni domači tekmovalci. Tudi brez njih bi se spraševali o smiselnosti organizacije. Ob začetkih je bila Martina Čufar tista, ki je držala stik z najboljšimi in se pozneje tudi prebila na sam vrh. Obisk v dvorani je bil odvisen predvsem od nje. Po Martini je bilo uspehov precej več.«
V zadnjih letih je bilo toliko uspehov slovenskih športnih plezalcev v Kranju, da se je težko spomniti vseh. Ob misli na njih smo se najprej spomnili doslej največjega moškega uspeha športnega plezanja, ko se je pred petimi leti na najvišjo stopničko povzpel Klemen Bečan, ter lanskih deset minut, ko je v čast Mine Markovič kar trikrat zaigrala slovenska himna – za zmago v Kranju, skupno zmagovalko svetovnega pokala v težavnosti in seštevku vseh disciplin. Toda Tomo Česen nas je takoj spomnil na prvi pravi kranjski delirij, ko je Martina Čufar leta 2001 prekinila štiriletno prevlado Francozinje Liv Sansoz. »Res je sicer, da sem bil tedaj tudi Martinin trener in da sem vse skupaj doživljal precej čustveno. Vseeno je bila tista tekma nekaj posebnega. Tako kvalifikacijsko, polfinalno kot finalno smer sta tako Muriel Sarkany kot Martina preplezali do vrha in o zmagovalki je odločal superfinale. Živo se spominjam trenutkov, ko je šla v smer prva Muriel. Ko se je Martina za njo dotaknila enega oprimka višje, sem mislil, da se bo od navdušenja podrla kranjska dvorana,« se spominja Česen, ki je končal z besedami, da nikoli ni pomislil, da bi zaradi zanimanja kranjsko prireditev selili iz dvorane Zlato polje. Ta je prav ob svoji polnoletnosti nepričakovano pokazala nekaj pomanjkljivosti, ki jih v preteklosti ni bilo mogoče videti, k sreči pa jih niso opazili gledalci.
