Poleg reševanja nasedlih jadrnic, potapljanja in reševanja prave arheološke zbirke potopljenih amfor (za shranjevanje olivnega olja) so moj najprijetnejši spomin počitnic na čereh – ostrige. Prave istrske kamenice. Brez dodatkov limone, kisa ali šalotke. Mama jih je pobirala, oče sproti odpiral, s sestro pa sva se ob vsaki na novo odprti školjki prepirali: »Moja!«
Ko danes s svojima otrokoma delim šest, osem ali dvanajst natančno preštetih ostrig, jima z veliko težavo naslikam popoln občutek zibajočega se čolna, vročega sonca, rahlega poka odpirajoče se ostrige in potem sreče, ko se z morjem in soncem zliješ v eno samo veliko neskončno modrino. Ostriga je zame kot za Joycea njegov kolaček, primarni, skoraj genetski spomin. In ko se moram v senci današnje krize in smernic, ki jih je ubrala avantgardna kuhinja 21. stoletja – lokalno, sezonsko in težkim gospodarskim razmeram primerno – odločiti med sosedovo kokošjo in ostrigo, se odločim za drugo. Pa k vragu s krizo! Življenje je vendarle lepo.
