Morda se zdi, da pljuvam v lastno skledo, saj se na teh lestvicah pojavljam tudi sam. Načeloma ni z lestvicami nič narobe. Napačno je le to, da jih ljudje jemljejo kot vklesane v kamen, kot edine prave in edine merodajne. Le redki pa se vprašajo, kdo stoji za lestvico, čigav glas je štel. So delo enega človeka ali delo komisij, večkratnih obiskov…
Vsak chef ima svoje prednosti, vsak svoje specialitete, vsak svoj letni čas, vsak svoje goste. Nekdo dela izredno lokalno, nekdo je mojster fuzije, nekdo posodablja tradicionalno, drugi je mojster vseh tehnik, nekdo uvaja vsako kulinarično novost, nekdo premika meje v gastronomiji, drugi postavlja temelje. Jih lahko primerjamo? Ali ni bolje določiti najboljših 10 ali 20 restavracij brez vrstnega reda in s tem dati zgolj predlog za obisk?
Michelin je to rešil z veččlansko komisijo, z večkratnimi obiski, pa še se nekateri pritožujejo. Tri zvezdice ima lahko več restavracij, da le dosegajo standarde. San Pellegrino tudi razvršča od 1 do 100, vendar na podlagi mnenja mnogih ljudi iz stroke. Vsi se zavedamo, da je prvih 30 restavracij res »top«, prvi pa je vseeno samo eden in ta požanje vso svetovno slavo, ko postane prvi, in vso katastrofo, ko zdrsne mesto niže.
Težko je glasovanje v gostinstvu. V glasbi štejejo prodani albumi, število predvajanj. Če bi se razvrščali po tem ključu, potem bržkone zmaga sosednja menza ali pa kebab v centru mesta?! Tako tudi ne gre. Ali ni iskanje najboljšega chefa na svetu že skoraj tako, kot bi primerjali Picassa in Moneta? Lahko določimo, kdo je najboljši, ali pa lahko rečemo samo, da sta oba vrhunska.
