A je Bruselj, ki se je lotil nove reforme skupne kmetijske politike EU, na pritisk Nemčije kasneje odločil, da bo omejevanje najvišjih možnih subvencij prostovoljna odločitev vsake države. Modre komisarske, premierske in ministrske glave v Bruslju se o tem niso uspele (želele) dogovoriti.
Zato je iluzorno pričakovati, da bi se evropska kmetijska statistika v bližnji prihodnosti kaj prida spremenila, četudi je za davkoplačevalce nesprejemljiva in je tarča ostrih kritik. Manj kot pet odstotkov evropskih »kmetov« namreč požanje približno polovico vseh kmetijskih subvencij, rekorderji, predvsem veliki koncerni, ki trgujejo s sladkorjem, jih na leto spravijo v žep tudi več kot deset milijonov evrov, posamezne fizične osebe krepko čez milijon.
Kaj pa Slovenija? Največja kmetijska podjetja dobijo na leto okoli dva milijona evrov subvencij, velikih kmetov, ki dobijo več kot 100.000 evrov, je kakih petdeset, skoraj 20.000 prosilcev (ali tretjina vseh) dobi manj kot 1000 evrov na leto, če upoštevamo le subvencije, ki jih dobijo glede na hektarje obdelovalnih površin in število živali v hlevih, pa približno 12.000 kmetov prejme manj kot 500 evrov. In kaj si lahko neka kmetija pomaga s 500 evri? »To ni za drugo kot za to, da stara mama ta denar odnese k župniku za nedeljsko mašo,« odgovori agrarni ekonomist Emil Erjavec.
Slovenija kmetijski denar preveč drobi, saj je vstopni prag za prejemnike subvencij pičlih deset arov kmetijskih zemljišč. S tem politiki ohranjajo socialni mir na podeželju, delajo pa velikansko škodo družbi kot celoti, saj Slovenija iz leta v leto pridela manj hrane in je vedno bolj odvisna od uvoza.
Od leta 2000 do danes je šlo za slovensko kmetijstvo dobre tri milijarde evrov proračunskega denarja, a se je kljub temu dohodkovni položaj kmetov v tem času poslabšal, skupna površina kmetijskih zemljišč v uporabi se je skrčila, zemljišč v zaraščanju je vedno več, pridelava hrane upada; občutno manj kot leta 2000 imamo zelenjave, prašičjega mesa, krompirja, jajc, medu, sira, skute, masla... Ena redkih kultur, ki se je v tem času močno razbohotila, je koruza. To ji je uspelo tudi zaradi nespametne gradnje megalomanskih bioplinarn, ki iz koruze proizvajajo elektriko, in še bolj nespametnih politikov, pristojnih za energetiko, ki so omogočili, da dobi kmet pridelek prek elektrike bistveno bolje plačan kot prek hrane.
Ker se Evropa utaplja v presežkih hrane, subvencije usmerja v to, da je kmetje pridelajo čim manj. A je to za Slovenijo in njeno slabo razvito kmetijstvo samomorilsko početje. Ker so subvencije vezane na količino hektarjev kmetijskih zemljišč, ki jih ima nekdo v lasti, ne na količino in vrsto hrane, ki jo na njih pridela, se dogajajo takšne anomalije, da nekdo, ki ima v lasti sto hektarjev smučišča, s subvencijami na površino zasluži več kot kmet, ki na enako obsežnih zemljiščih prideluje hrano.
Cvetk je polno tudi pri ekološkem kmetovanju. Od leta 2004 je država vanj vložila dobrih 356 milijonov evrov subvencij, a ekološka hrana, pridelana v Sloveniji, predstavlja le 0,2-odsotni delež v skupni ponudbi hrane, ki je v prodaji. Drugače tudi ne more biti, saj gre skoraj 90 odstotkov ekoloških subvencij za tako imenovano ekološko živinorejo na travinju. Preprosteje povedano, kmetje zaradi vabljivih subvencij namesto ekološke hrane pridelujejo ekološko travo. Pa je Slovenija dovolj bogata, da si to lahko privošči?
