Ljubljanskemu kolektivu grozi kolaps še pred koncem sezone. Glavno vprašanje je zgolj, ali bodo ključni igralci s svojim odhodom počakali do konca lige prvakov ali bodo odšli že prej. Delodajalca v tujini si lahko najdeta Gregor Ropret in Milan Rašić, podobno verjetno velja za Andreja Flajsa in Anđelka Ćuka. Veliko je odvisno od dolžine njihove pogodbe, toda marsikatero odškodnino lahko izniči neizpolnjevanje obveznosti. V neugodni situaciji so se znašli tudi mladi talenti, kot so Jan Brulec, Jan Klobučar, Jan Pokeršnik in Mario Koncilja, saj v Ljubljani ne bodo imeli več kluba, ki bi jim omogočil primeren razvoj.
V evropski konkurenci poznamo precej odbojkarskih klubov, ki so prihajali na vrh, a nato zaradi denarnih težav usahnili. Večini je skupno to, da gre za umetne klube, kjer sta hiter vzpon in nagel padec vedno povezana z denarjem. Najprej je, potem ga ni več. Brez tradicije in dolgoročnega dela pa takšne zgodbe nikoli ne preživijo.
Morda pri ACH Volleyju vidijo odrešitelja v Zoranu Jankoviću, toda zanašanje na pomoč ljubljanskega župana je slaba stava. Resda je Janković v klubski in reprezentančni odbojki videl resnega aduta, da bi bile njegove Stožice bolj polne, a šport bo v prihodnjem letu ena njegovih zadnjih skrbi. Na kocki je namreč Jankovićeva politična usoda. V trenutnem stanju, ko mu obtožnice grozijo na vsakem drugem koraku, je težko verjetno, da bo šel prihodnje leto na županske volitve lovit še svoj tretji mandat. Četudi se bo to zgodilo, ima le malo možnosti za uspeh.
Kljub temu da je slovenska odbojka na amaterski ravni, imajo klubi v državnem prvenstvu skoraj enak urnik kot v profesionalnih ligah v Združenih državah Amerike. Tekme si v večini sledijo v ritmu sreda-sobota, za primer pa vzemimo igralca, ki je član Fužinarja iz Raven na Koroškem. Najprej mora v sredo dopoldne za osem ur v službo, nato gre zvečer na tekmo v Kanal ob Soči, domov se vrne približno ob treh zjutraj, a že štiri ure pozneje mora biti znova na delovnem mestu, isti dan pa ga čakata nov trening in priprava na sobotno tekmo.
Kruta realnost odbojkarja iz slovenske lige je, da v dveh službah gara od jutra do večera, plačan pa je manj kot profesionalec. Marsikateremu slovenskemu odbojkarju bi tako prav prišlo malce demence, da bi pozabil na vse težave. Enako kot jo menda ima eden od slovenskih tajkunov, ki je bil še posebno blizu odbojki, zdaj pa se s kronično pozabljivostjo izmika roki pravice.
