Športni direktor ACH Volleyja Aleš Jerala je 28. septembra za Dnevnik dejal: »Proračun kluba se je v novi sezoni zmanjšal za dobrih 40 odstotkov.« Pet dni kasneje je imel ljubljanski klub uradno predstavitev ekipe pred novo sezono. Predsednik kluba Rasto Oderlap je tedaj za športni dnevnik Ekipa dejal: »Proračun kluba smo zmanjšali za dvajset do petindvajset odstotkov.« Nekaj minut prej ali kasneje je isti predsednik stopil še pred mikrofon RTV Slovenije in povedal: »Proračun kluba se je zmanjšal za petindvajset odstotkov, a za točne ocene bi moral pogledati v številke.«
En klub, dve osebi in trije različni odgovori na isto vprašanje. Težko verjetno je, da vodilna operativca največjega slovenskega odbojkarskega kluba ne bi vedela, kakšno je dejansko finančno stanje. Bliže resnici je trditev, da v klubu nočejo razkriti resnosti situacije, ki nikakor ni rožnata. V zadnjem obdobju je opazna še ena podrobnost – o dolgu govorijo samo ljudje iz uprave kluba. Trdijo, da vse poteka v skladu z dogovorom z igralci in trenerji. Nič pa o tem ne povejo tisti, ki na bančnem računu nimajo denarja, ki jim pripada po pogodbi. Torej igralci in trenerji. Morda zato, ker imajo v pogodbi člen, da o finančnih težavah javno ne smejo govoriti?
Toda glavni akterji iz tivolske dvorane bodo težko še dolgo tiho. Drugačen diskurz v letošnji sezoni že uporablja trener Luka Slabe, ki je med drugim dejal, »da so v klubu obljubili, da bodo skušali zaostale obveznosti poravnati v čim krajšem času«, ter da »upam, da bomo v sedanji sestavi ostali skupaj do konca sezone«. Besede, ki povedo marsikaj.
Brez petih plač in poravnane prijavnine
Na hodnikih dvorane Tivoli pa je mogoče slišati precej govoric. Tudi takšno, da igralci in trenerji ACH Volleyja niso prejeli (vsaj) petih plač. Da je res tako, pove podatek, da moštvo vseh treningov ne opravlja več v polni postavi. Razlog? Dva igralca imata drugo službo. Takšen je sprejemalec Matija Pleško, ki je tudi trener mlajših selekcij, klub pa je lahko na ta račun zaprosil za občinska sredstva (prek razpisa), da je pokril Pleškovo plačo odbojkarja. Drugi primer je Matej Vidič, ki se je zaposlil v informacijsko-računalniškem podjetju Astec. Tako dopoldan hodi v redno službo, popoldan pa opravi še odbojkarski trening.
»Prejšnjo zimo sem diplomiral. Ker nisem več najmlajši, sem službo iskal že v preteklosti, a je bilo težko, saj nisem imel izkušenj. Če bi s tem zavlačeval, bi se kasneje še težje zaposlil, v tujino pa nisem imel namena oditi. Situacija v Sloveniji ni takšna, da bi lahko živel od odbojke,« je povedal 26-letni Matej Vidič, ki je diplomiral na Fakulteti za elektrotehniko. Ali je k odločitvi, da si poišče redno zaposlitev zunaj odbojke, pripomoglo tudi neizpolnjevanje obveznosti kluba, ni odgovoril direktno, a dovolj jasno: »Ko se odločaš, ali boš 24 ur na dan živel za odbojko, je zagotovo eden ključnih faktorjev, ali si za to plačan ali ne.«
Člansko moštvo ACH Volleyja letos sicer še ni nastopilo v polni zasedbi. Na obeh uradnih tekmah (v srednjeevropski ligi in slovenskem pokalu) sta manjkala oba tujca, Srb Milan Rašić in Hrvat Anđelko Ćuk. »Igrala nista zato, ker je Rašić prišel prepozno, pri Ćuku pa smo se morali prepričati o stanju njegovega kolena. Zdaj so stvari urejene in oba bosta igrala proti Posojilnici Aich-Dob (danes, op. p.),« je uradna verzija kluba, ki jo je predstavil športni direktor Aleš Jerala. Naše informacije pravijo drugače – tujca nista igrala zato, ker v klubu niso plačali njune prijavnine. V odbojki pravila zapovedujejo, da mora vsak klub pred novo sezono za vsakega tujca plačati določen del Evropski odbojkarski zvezi, določen del pa nacionalni zvezi države, iz katere prihaja tuji odbojkar. In ker v ACH Volleyju denarja niso imeli pravi čas, ne Rašić ne Ćuk nista bila v ekipi. Šlo je za natanko 5800 evrov.
Kdor dela ves mesec, pričakuje, da bo prejel plačilo
ACH Volley je posebna zgodba slovenske odbojke. Šlo naj bi za profesionalen klub, kjer naj bi se igralci preživljali samo z igranjem odbojke. Za ostale prvoligaške klube to ne velja, kar pa ne pomeni, da nimajo težav. Prej nasprotno.
Dobro ekipo so z dolgoročnim delom sestavili pri Panviti Pomgrad, a ko bi morali v Murski Soboti narediti korak naprej, je prišlo do finančnih problemov. »V prejšnjih sezonah težav z zamujanjem izplačil nismo imeli, so se pa začele pojavljati letos,« je dejal trener kluba Dejan Fujs. »Nekdo, ki dela ves mesec, pričakuje, da bo prejel plačilo. Ker plače niso redne, nekateri igralci ne dajejo več maksimuma in so razočarani. Pri nas je sicer še vse v mejah potrpežljivosti, toda praktično povsod, kjer so se pojavile takšne težave, so se le še kopičile, na koncu pa je šel klub v nižji rang ali pa je celo propadel,« je dejal nekdanji slovenski reprezentant.
V Panviti je približno ena tretjina profesionalcev, ena tretjina šolarjev in ena tretjina zaposlenih, ki zraven trenira še odbojko. »Trenutno smo edini prvoligaš med kolektivnimi športi v Pomurju. Poznamo primere iz našega okolja, ko klubi niso imeli več dovolj denarja za obstoj. Upam, da se nam kaj takega ne bo dogodilo,« je dodal Fujs.
Precej težav z izplačili so imeli lani v Kanalu ob Soči pri Salonitu. »Stanje ni rožnato, temu pa smo morali prilagoditi sestavo moštva. Za nazaj nimamo večjih dolgov, saj so vsi igralci in trener iz lanske ekipe poplačani,« je povedal direktor kluba Miloš Grilanc. V klubu imajo dva tujca, Črnogorca Dejana Čabarkapo ter Brazilca Israela Joseja Dos Santosa. Glavni sponzor kluba prihaja iz sosednjega kraja Anhovo in se ukvarja s proizvodnjo gradbenih materialov. »Nismo odvisni samo od enega sponzorja, je pa res, da Salonit prispeva približno 85 odstotkov proračuna. Gre za edino večje gradbeno podjetje, ki v Sloveniji še vlaga v šport. Problem nastane v zimskih mesecih, ko se manj gradi, posledično pa Salonit proda manj cementa, a spomladi dobimo denar za nazaj,« je še dejal direktor kluba.
Problemi niso veliki, ampak gromozanski
Vsaj za zdaj kaže, da na zdravih temeljih gradijo v Mariboru. V štajerski prestolnici se ponovno prebuja največji odbojkarski center v Sloveniji, a z enim najnižjih proračunov v prvi ligi. »Problemi niso veliki, ampak gromozanski. Delati moramo več kot včasih. Naši igralci imajo za nazaj plačano vse. Pod streho je avgustovska plača, naprej pa bomo videli sproti,« je povedal igralec in trener mariborskega moštva Sebastijan Škorc, ki je eden od dveh profesionalcev v klubu. »V moštvu imamo srednješolce in študente, dva pa sta zaposlena,« je dodal.
Apetite so zmanjšali v Kamniku pri Calcitu, a kljub temu izdatek sponzorjev ni majhen, saj imajo v klubu dva enakovredna pogona v moški in ženski konkurenci. »V moški ekipi smo samo amaterji. Večina igralcev je študentov, imamo pa tudi dijaka. Eden od igralcev dela doktorat, nekateri so na podiplomskem študiju, jaz pa sem učitelj matematike v osnovni šoli. Nabrani smo z vseh vetrov. Nekateri igralci zraven hodijo še v službo, enako velja tudi za mojega pomočnika,« je razložil trener moške ekipe Marko Brumen, ki priznava, da tudi pri njih obstajajo denarne težave: »Izplačila niso redna, a upamo, da se bo vse uredilo v roku meseca ali dveh.«
Po vsem povedanem je jasno – slovenska moška klubska odbojka je na amaterski ravni, kar pa ni nujno slabo. »Očitno se bomo morali vrniti na enako raven kot v starih časih, ko smo se z odbojko ukvarjali ljubiteljsko. Kogar bo ta šport veselil, bo ostal v klubih, kogar bodo zanimali tudi višji interesi, pa se bo ukvarjal s čim drugim,« je za konec razmišljal Brumen, ki je pri 54 letih najstarejši trener v prvi ligi.
