Rekli boste: kako je Jogiju Svamiju Šobanu Sarkarju uspelo, kjer so se spotaknili največji ekonomski veleumi v prostranstvih našega osončja? Odgovor je v resnici precej preprost. Kot navaja nenavadna novica iz Indije, je Jogi Sarkar sanjal. Neke noči se mu je med spancem pred zaprte oči prikradel duh vladarja Raa Rama Buksa Singha iz devetnajstega stoletja, in Jogiju povedal, da se pod njegovo zdaj že precej ubogo palačo v vasi Daundia Kera v državi Utar Pradeš skriva tisoč ton zlata. Če mislite, da je modrec Jogi brž sebično zgrabil lopato ali začel besno in skrajno brezplodno na pomoč klicati SCT, ste se ušteli. On razmišlja širše. Svoje sanje je zlil na papir, ga vtaknil v pisemsko ovojnico in poslal na vlado. »Na dan, ko sem se zavedel, da bo Indija gospodarsko propadla, sem jokal,« je povedal za časnik Mail Today. Potem pa je dobri duh v eni noči izdal skrivnost, ki bo končala vse varčevalne grožnje. »Povedal mi je za skriti zaklad, ki bo rešil državo.«
Mislili bi si, da oblasti v Indiji, ki šteje dobrih 1,2 milijarde ljudi, verjetno dobijo dosti takšnih pisem, ki potem romajo v rezalnike papirja. Vendar ne. Država hindujske modrece jemlje precej bolj resno kot mnoge ekonomiste. Kot je povedal glavni arheolog v Utar Pradešu Praveen Kumar Mišra, so takoj sklenili, da bo državni Arheološki zavod z raziskavami, ki bi se po predvidenem urniku morale začeti danes. »Iščemo natančno lokacijo, da bi ugotovili, ali je tam kakšen zaklad,« je povedal o načrtu, da pri palači izkopljejo dve sto kvadratnih metrov veliki jami. Če bodo uspešni, je indijski proračun takoj bogatejši za petnajst odstotkov prilivov, kar bi moralo pokopati vse neljube ukrepe. Tisoč ton zlata je, brat bratu, namreč vredno vsaj štirideset milijard dolarjev.
V pristopu Indije se skriva velika modrost, ki bi jo veljalo pograbiti, le da zahteva nekoliko širši pristop. Prvi korak bi moral biti, da se oblasti odrečejo grožnjam z varčevanjem, višanju davkov in reševanju bankirjev. Te stvari delajo ljudi nemirne ali besne, v takšnem stanju pa je težko mirno spati in sanjati. Drugi korak pa bi morali biti brezplačni tečaji zgodovine, da bomo vedeli, ali se nam je v sanjah prikazal Gebhard I. Savinjski in je torej treba naš zaklad iskati pod ostanki gradu Žovnek pri Braslovčah ali pa morda Bernard Spanheimski in bo treba kopati pod ostanki gradu Ljubek pri Vačah. Še najmanj težav bo, če bo dobrih duh povedal, da se zaklad skriva pod parlamentarno palačo.
Ker se bliža prvi november, bomo za trenutek odkorakali v še povsem drugačne vode. Tudi gospa Angela Robinson iz Chesterja v Angliji je v teh dneh prejela pismo. Le da v njemu ni bilo nobenih namigov o skritem zakladu, ampak je bila zapisana odločitev mestnih svetnikov, da mora iz nagrobnega spomenika svojemu soprogu odstraniti sudoku in enačbo, ki jo je dala vgravirati v spomin na svojega pokojnega matematika. »To je popolnoma nepotrebno. Govorimo o 25 kvadratnih centimetrih velikem sudokuju in matematični enačbi, ker je bil moj soprog matematik in je rad pisal sudoku,« je rekla, sodeč po nenavadni novici, ki jo je objavil The Mirror. Vendar se mestne oblasti niso dale in so odvrnile, da je graviranje ugank na nagrobne kamne »v nasprotju s predpisi« in niža standarde cerkvenega pokopališča. Zgolj ugibamo lahko, ali je morda koga v mestnem svetu vznemirilo, da sudokuja ni znal rešiti ali pa ga je enačba xn+y1h I>1(1)q preveč spominjala na mukotrpne ure srednješolske matematike.
