Lobiranje: Med vojno argumentov in vojno denarnic

Poslanska skupina SDS praviloma prijavi dva stika na leto

»Srečanje sem prijavil komisiji za preprečevanje korupcije,« nam je zagotovil Han. Ob tem je poudaril, da svojega mnenja glede imenovanja Gašpar Mišiča ni spremenil. »Če bi se hotel skriti, ne bi šel v Opero bar, ampak bi se verjetno dobil v kakšni gostilni ali pa v Portorožu. Kadar koli se hoče kdo od znancev in tudi predstavnikov gospodarstva srečati z mano, se praviloma dobimo v Maxiju ali kje drugje v bližini DZ,« nam je pojasnil Han, eden od treh poslancev, pri katerih je protikorupcijska komisija (KPK) ugotovila nedovoljeno lobiranje. Zaradi neprijave srečanja z zagovorniki predloga zakona o poroštvu za TEŠ 6 mu je najprej naložila kazen 1200 evrov in mu jo kasneje znižala na 400 evrov. »Z direktorjema HSE in TEŠ sem se srečal na hodniku DZ, nista pa bila v moji pisarni. Ko sem KPK obrazložil, da tisti dan pri meni niso lobirali, saj sem že pol leta prej povedal, da ta projekt podpiram, očitno nisem bil dovolj prepričljiv,« pojasnjuje vodja poslancev SD.

Poleg njega je bil zaradi istega zakona z opominom kaznovan tudi Hanov strankarski kolega in sedanji velenjski župan Bojan Kontič. KPK je lani zaradi neprijavljenega lobiranja kaznovala še enega poslanca, a smo njegovo ime po poslanskih skupinah zaman iskali.

Čeprav so bili največ kazni za neprijavljeno lobiranje deležni poslanci SD, pa prav ta poslanska skupina vsako leto KPK prijavi največ lobističnih obiskov – letos že 38. Zanimivo pa je, da je najmanjša poslanska skupina NSi s štirimi poslanci od januarja letos do danes prijavila 12 obiskov lobistov, druga največja parlamentarna stranka SDS s 26 poslanci pa – tako kot vsako leto – zgolj dva. Malo prijav poslancev SDS je vsekakor presenetljivo; še zlasti v lanskem letu, ko so bili slovenski demokrati največja vladna stranka in je bil interes lobistov za pogovor z njimi nedvomno velik. »Poslanke in poslanci upoštevajo določila zakona glede lobiranja,« zagotavljajo v SDS. In dodajajo, da se v primeru nejasnosti glede prijavljanja lobističnih obiskov tudi posvetujejo s člani KPK.

Popotovanja raznih predstavnikov TEŠ 6

Sicer pa vsi naši sogovorniki tako iz sedanjega parlamentarnega sklica kot iz prejšnjih mandatov poudarjajo, da so se predstavniki različnih interesnih skupin večkrat obrnili nanje, ker so jim želeli pojasniti svoje stališče do določenih zakonov in imenovanj, da pa jim nikoli nihče ni ponudil kakršne koli protiusluge. Edini, ki je v preteklosti priznal poskus podkupovanja v zameno za poslanski glas, je bil nekdanji poslanec SD Luka Juri. Pred dvema letoma je namreč poudaril, da mu je ob zakonu o malem delu »manjši študentski servis ponudil 20.000 evrov za glas proti«. Koprski politik si je kasneje premislil in tudi KPK zatrdil, da je šlo pri omenjeni ponudbi zgolj za šalo znanca, »ki se rad šali«. Komisija je reagirala tudi zaradi navedb Zmaga Jelinčiča, da je mogoče kupovati poslanske glasove in za »primerno« plačilo naročiti tudi poslanska vprašanja. A jim prvak SNS s kakšnimi konkretnimi podatki ni postregel. Tudi v včerajšnjem pogovoru z nami ni bil nič bolj gostobeseden. Izpostavil je le »popotovanja raznih predstavnikov TEŠ 6 po nekaterih drugih poslanskih skupinah« in dodal, da so ti za poslanske usluge ponujali velike vsote denarja.

Prijave lobističnih stikov, ki jih je doslej prejela KPK, sicer kažejo, da so bila lobiranja najpogostejša na področju energetike, gospodarskih zadev in medijev. Han se spominja, da je bilo v zadnjem obdobju zlasti veliko sestankov na temo zakona o avtorski in sorodnih pravicah: »Prihajajo predstavniki Sazasa, IPF in preostalih združenj. Vsak razlaga svojo zgodbo. Podobno se dogaja tudi v zadnjih dneh v zvezi z nepremičninskim davkom.«

Janeza Drnovška je v ZDA presenetil Jure Cekuta

Po besedah Dejana Verčiča s katedre za tržno komuniciranje in odnose z javnostmi na ljubljanski Fakulteti za družbene vede je lobiranje pri nas stopilo iz zaodrja v ospredje v tako imenovani pivovarski vojni, ko je Pivovarni Laško uspelo prepričati 57 poslancev, da se javno postavijo proti Interbrewju kot možnemu tujemu prevzemniku Pivovarne Union. »S tem je nastala zgodba o Sloveniji d.d. in nacionalnem interesu, ki so ga enako propagirali politiki leve in desne provenience. Z akcijo 57 poslancev se je začela korporativizacija Slovenije z napihovanjem balonov, ki zdaj pokajo,« ocenjuje Verčič.

Kako iznajdljivi so lahko lobisti, se je pokazalo tudi sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja ob obisku takratnega predsednika vlade Janeza Drnovška na sedežu Westinghousa. Ko je prišel na srečanje z vodilnimi predstavniki multinacionalke, s katerimi naj bi se pogovarjal o nakupu uparjalnika za nuklearko v Krškem, je tam zagledal Jureta Cekuto, ki ga širša javnost pozna tudi iz afere Patria, in zdaj že pokojnega podjetnika Petra Rigla. Predstavljala sta se kot Drnovškova prijatelja, ki bosta Westinghousu v Sloveniji priskrbela želeni posel. Kot je mogoče slišati v krogih, ki so bili blizu takratnemu premierju, pa naj Drnovšek za njuno lobiranje ne bi imel posluha in je od vodilnih predstavnikov podjetja celo zahteval, da slovenska obiskovalca zapustita prostor ali pa bo odšel on.

Skupni znesek plačil okoli 200.000 evrov

Da bi bilo treba področje lobiranja zakonsko ustrezno urediti, je bilo mogoče v preteklosti sicer večkrat slišati, a vse do maja 2010, ko je bil sprejet zakon o integriteti in preprečevanju korupcije, prave pripravljenosti za to ni bilo. Po zakonu se morajo lobisti – razen nekaterih izjem – registrirati. Registriranih lobistov je trenutno 62 – med njimi najdemo pristopovce Francija Zavrla, Andreja Drapala in Uroša Hakla, pa Miloša Čiriča, Mojmirja Ocvirka, Mileta Šetinca... Skupni znesek plačil lobistom v letu 2011 je po oceni KPK znašal okoli 200.000 evrov. »Lobira se na vseh nivojih, od strokovnih sodelavcev znotraj ministrstev in vladnih služb do kabinetov ministrstev in vlade, poslancev DZ in državnih svetnikov. Ob tem pa je velikokrat zelo pomembna že poteza, da se določena tema sploh umesti v agendo odločevalcev. Da prideš do tega koraka, pa mora biti zavezništvo velikokrat širše od samih politikov oziroma tistih, ki pišejo zakone, in mora vključevati tudi podporo s strani interesnih skupin in drugih deležnikov,« vzpostavljanje lobističnih stikov pojasnjuje registrirana lobistka Mateja Pelkič Toplak (SPEM).

»Lobiranje pa je v resnici še marsikaj, kar zakon ne priznava, zato se večina lobistične dejavnosti pri nas izvaja mimo zakona in komisije. To pa še dodatno ustvarja vtis, da pravna država pri nas pravih centrov moči ni sposobna krotiti,« pa je prepričan Verčič. Strokovnjak za lobiranje Božidar Novak kot osnovni problem izpostavlja, da posel lobistov opravljajo tudi odvetniki, ki se jim ni treba registrirati. Sicer pa lobiranje po njegovih besedah ni nič drugega kot legalno osveščanje odločevalcev: »Zelo podobno je odnosom z vplivnimi javnostmi. Orodja so podobna.«

Da je lobiranje normalen sestavni del participativne demokracije, poudarja tudi namestnik predsednika KPK Rok Praprotnik. »Če gledamo idealistično, lobiranje pomeni, da vsi možni privatni interesi pristopajo do predstavnikov oblasti in jim predstavljajo svoje poglede na posamezne rešitve. Če predstavniki oblasti poslušajo veliko različnih interesov in jih poskušajo uskladiti z javnim interesom, bi lahko dobivali dobre rešitve. Problem pa je, kadar predstavniki oblasti prisluhnejo samo enemu interesu.« Lobiranje bi torej po Praprotnikovih besedah moralo biti vojna argumentov in ne podkupovanje. Podkupovanje je kaznivo dejanje, »kar pomeni, da je vojna denarnic in ne vojna argumentov«.